Stare jedi v novih loncih (45)

Za mlajše generacije predstavlja goriško letališče na Rojah zapuščen kraj, kjer so radi tekali zagrizeni športniki in se sprehajali navadni smrtniki, zaljubljeni parčki pa so se zvečer tja zapeljali s svojimi avtomobili in iskali zatočišče pred indiskretnimi pogledi. Zanimivo, da ima ta kraj za vsako generacijo povsem drugačen pomen, obuja drugačne spomine – mojega tasta spominja na okusno “rdečo mineštro” njegove mame.
Zadnja leta se pri nas veliko govori o načrtih za sanacijo letališča pri Mirnu. O njegovi prihodnosti in ponovni oživitvi odločajo javna uprava, zasebni investitorji, družbe. Letališče je imelo že od vsega začetka za naše ljudi, bodisi za tiste, ki so živeli v mestu, kot za ljudi iz sosednjih vasi, zelo pomembno vlogo. Na njegovem območju sta od januarja do avgusta 1910 svoje prve vzlete opravila brata Rusjan. Edvard in Josip, sinova proizvajalca lesenih sodov, sta iz lesa in platna zgradila prototip EDA 1, sledilo mu je še drugih sedem letal, EDA 1 pa se je leta 1909 dvignilo od tal za dva metra in opravilo svoj prvi 60-metrski let. Zgodilo se je le šest let po prvem vzletu slavnega Flyer One bratov Wright, katerih letala so se večkrat prikazala na goriškem letališču, da bi brata svoje patente predstavila evropskim mogotcem. Na to letališče je avstrijska uprava leta 1911 preselila svoje zimske dejavnosti in letalsko šolo z letališča Wiener Neustadt, ki je zaradi previsokega števila pilotov in večkrat zelo slabih vremenskih razmer postalo neprimerno. Avstrijci so v Gorici zgradili nove steze, hangarje, usposobili za tisti čas zelo napredne strukture: letališče je od leta 1913 postalo simbol moderne tehnologije in kraj, kamor so Goričani radi zahajali.
Po prvi svetovni vojni in propadu Avstro-Ogrske sta leta 1921 Gorica in njeno letališče prešla pod upravo kraljevine Italije. V tistih letih so območje, porušeno zaradi bombardiranja in na katerem je bilo še veliko strelskih jarkov iz vojnega obdobja, popravili in razširili. Dejavnosti na letališču pa so pridobile pomen še posebno po prihodu predstavnika Savojske kraljeve družine, vojvode Amedea d’Aosta, ki je bil poveljnik letališča od leta 1932 do leta 1938. Vojvoda je bil v Gorici zelo priljubljen, še posebno med meščani, ljudje iz slovenskih vasi Sovodenj, Peči, Štandreža, Rupe, Vrtojbe in Mirna pa so nanj in na vse, kar se je dogajalo na letališču, gledali s povsem pesimističnega zornega kota. Da bi se jim priljubil, se je vojvoda začel ukvarjati z dobrodelnostjo: slovenskim otrokom je razdeljeval pakete z živili in oblačili, pomagal je najrevnejšim, poleg tega so pod njegovim vodstvom na letališču odprli otroški vrtec in zdravilišče, v katerem so zdravili s helioterapijo, bazen in menzo, tako da se je odnos z domačini nekoliko izboljšal.
V letih pred drugo svetovno vojno je bilo na letališču na Rojah zelo pestro: tukaj je imela sedež 9. letalska patrulja, ki je imela nalogo z neba nadzorovati ozemlje severovzhodne Italije. V letu 1941 je bilo to eno izmed najbolj uporabljenih italijanskih letališč, še posebno po italijanskem napadu na Jugoslavijo, ko so od tod odpeljala letala, specializirana za aerofotografijo, in tista za zračno obrambo, ki so ščitila in pomagala zemeljskim okupacijskim enotam. Že v drugi polovici leta 1942 do konca vojne pa je dejavnost na goriškem letališču počasi začela upadati. Tukaj so nekaj časa ostale enote, ki so skrbele za šolanje posadke in sperimentiranje novih aviacijskih tehnik – v tem obdobju je bilo na letališču veliko smrtnih nesreč. Leta 1945 so letališče za nekaj dni zasedle slovenske partizanske enote, za njimi pa so se tam ustalile čete 8. britanske armade, kasneje še Američani, ki so poslopja in steze skrbno vzdrževali. Po določitvi nove meje leta 1947 je postalo letališče neprimerno za vojaško uporabo, zato so ga začeli uporabljati za civilno letalstvo: tržaško podjetje S. I. S. A., v lasti družine Cosulich, je sem pripeljalo svoja letala C. 47 “Dakota” – stara ameriška bojna letala, preurejena za civilno uporabo. Nekaj let kasneje je S. I. S. A. postala del družbe L. A. I. (Linee Aeree Italiane) in kasneje, v letih petdeset, družbe Alitalia. Po drugi svetovni vojni je letališče gostilo tudi mnogo športnih letal, jadralnih letal in padalcev.
Vsak dan, razen nedelje, je v tistem obdobju iz Gorice letelo potniško letalo DC-3 v Rim s postankom v Benetkah – moj tast se spominja, da je bilo za letalsko vozovnico potrebno odšteti kar 13.000 lir. Pripovedoval mi je, kako se je ob sobotah popoldne, ko je njegov tata, kamionist, počival, z mamo in sestrama iz Štandreža peš napotil na letališče. Tam so se radi sprehajali, srečevali prijatelje, popili sok v baru in z zanimanjem opazovali potnike, ki so izstopali iz potniškega letala, in tiste, ki so se navdušeni pripravljali na let. Nikoli niso večerjali na letališču, mama je ob nedeljah vedno prej pripravila paradižnikovo “rdečo mineštro”, ki so jo zvečer pojedli doma v družbi očeta, saj se je ta naslednji dan s svojim kamionom že moral vrniti na pot. Po decembru 1961 z goriškega letališča na Rojah potniška letala niso več vzletela. Vsakokrat ko moj tast okusi stari recept svoje mame, pa se v njem prebudijo živahni spomini na otroštvo, ko je bil ta kraj še uporaben, pomemben za tamkajšnje in tuje ljudi.
“RDEČA MINEŠTRA”
Sestavine:
2 bučki, 2 korenčka, 2 krompirja, steblo zelene brez listkov, 1 mala čebula, 1 strok česna, 250 gr paradižnikov “pelatov”, malo peteršilja, 2 žlici olivnega olja, košček masla, 1/2 jušne kocke, sol, poper, 1 liter in pol vrele vode.
Priprava:
Zelenjavo operemo in zrežemo na koščke. V lonec damo olje, košček masla, 4 vejice peteršilja, česen, zelenjavo in očiščene paradižnike brez olupka in semen ter pražimo deset minut. Na zelenjavo potresemo dve žlici moke, premešamo in zalijemo z vrelo vodo, dodamo polovico jušne kocke, sol in poper ter pustimo, naj vre 30 minut. Odstranimo vejice peteršilja in pasiramo. Posebej skuhamo manjše testenine in jih vmešamo v “mineštro”. Damo na krožnik in potrosimo s sesekljanim peteršiljem. Bog žegnaj!