Stare jedi v novih loncih (44)

Končno sta naša malčka dočakala vroče, soparne, poletne počitnice. Prve dni sta bila polna energije: zjutraj sta se leno naspala, potem pa sta iz omare izvlekla celotno svoje premoženje. S težavo sta izbirala med najrazličnejšimi igračami. Na vrsto so prišli avtomobilčki, lego kocke, plastične punčke, družabne igre, risanje, igrala na dvorišču … Kmalu pa se je vzdušje spremenilo – neverjetno: začela sta se dolgočasiti! Čeprav sem prepričana, da je za otroka včasih tudi zdravo, da se malce dolgočasi oziroma, da ima trenutek, ko ni preobremenjen z učenjem, aktivnostmi in igranjem, sem vsekakor tudi sama utrujena od vročine, službe, vsakdanjih obveznosti in na izjavo – “mama, ne znam kaj delat …”, ali še hujše, na vprašanje – “mama, se igraš z mano”? ”, večkrat odreagiram z nejevoljo in najraje bi ju posedla na divan pred televizijo v naši klimatizirani dnevni sobi in se z njima zatekla v barvan ekran.
Spominjam se svojih poletnih počitnic. Mama je hodila v službo in mi vsako jutro na mizi pustila listek, na katerem je bilo označeno vse, kar je moralo biti opravljeno do njenega prihoda domov. Morala sem pomesti, pospraviti po hiši, kaj polikati in, ko sem postala večja, skuhati kosilo. Ne spominjam se, da bi bil kdaj na seznamu naveden tudi dolgčas! Prav tako se je mama le redkokdaj igrala z mano; čisto preprosto, ko sem opravila svojo dolžnost, sem šla ven, na dvorišče ali v njivo za hišo, v gozd, na cesto ali na obisk k prijateljici in o meni ni bilo več ne duha ne sluha tja do kosila oz. večerje. Pred dnevi sem se pogovarjala s svojo taščo in jo spraševala, kako je bilo, ko je bila ona otrok. Najprej mi je povedala, da je vedno zgodaj vstajala, saj “je bilo grdu videt spat do poznega”! Tudi ona je morala najprej opraviti svoje delo, šele nato se je lahko posvetila igri – prostega časa ni imela veliko, starši so jo hitro znali zaposliti, če se je slučajno “dolgočasila”, branju pa se je lahko posvetila samo ob nedeljah, saj je bil to “zgobljen čas”. Poleti, popoldne, ko so odrasli šli počivat, je rada hodila s prijatelji na Vipavo – “bila je naše morje”. V reki so se kopali otroci in mladi, tam so se naučili plavanja. Uporabljali so “črn šlauf od motorja ali avta”, sosed jim je nekega dne celo priskrbel velik “šlauf od kamijona”, na katerem so se držali in se namakali v mrzli vodi reke. Radi so zbirali “skulje”, ploščate kamne, in jih metali v vodo, tako da so večkrat poskočili po vodni gladini. S kamenčki so “zidali” hišice in gradove, večji fantje so sekali “kolndindje”, stebla bambusa, ki so rasla na “rivi”, na sotočju med Sočo in Vipavo, nanje pritrdili ribiško vrvico (“fil di spagna”) in tako izdelali ribiške palice, na trnke pa so pritrdili “gliste”, ki so jih iskali v zemlji. Ob reki se je trlo mušic in žuželk. Moja tašča pravi, da se je vedno bala kačjih pastirjev, ker je bila prepričana, da kjer oni letijo, so v bližini tudi kače, drugače se ne bi tako imenovali. Otroci so se takrat radi igrali tudi s papirnatimi barčicami, ki so mirno plule, dokler jih niso zadeli s kamnom, s “ščinkami”, steklenimi frnikulami; igrali so se tudi “slepo miš”, “gnilo jajce”, skrivanje in lovljenje. Po večerji so morali navadno opraviti še kakšno opravilo v hiši, štali ali na polju, potem pa je bil spet čas za igro. Na cesti so se igrali “kago” – s kamnom so zbivali pločevinasto škatlo. Na tleh so narisali “kampaneluon”, ristanc, to se pravi, kvadratna, oštevilčena polja, v katera so metali kamen in nato poskakovali po eni nogi ali po dveh, končno pa kamen s tal pobrali. Skakali so s “štrikom”, če pa ga niso imeli, jim je tata priskrbel lesen “srbuot” – “ku rubida, brez trnja”, igrali so se tudi na “toč” – lovljenje, v parih so se prijeli za roke in tako hitro vrteli, da se jim je zmedlo v glavi, fantje so streljali s fračo. Žoge v preteklosti niso imeli, igrali so se z napihnjenim svinjskim mehurjem “mhom od prasca”, žogo iz cunj, šele kasneje z gumjasto. S peskom so kuhali in pekli piškotke, s starimi cunjami delali šotore in “kapane”, sanjali so kolo – moja tašča je prvo kolo, “lepo zeleno”, dobila šele, ko je končala peti razred osnovne šole. Fantje, ki so si kolo zaslužili, so mu na špice pritrdili ščipalko in tako imeli hrupen “motorin”. Deklice so se rade “lišpale”: namesto uhanov so si na ušesa pritrjevale češnje, ustvarjale so zapestnice iz marjetic ali iz volne, na nohte so si lepile rdeče lističe “kuočerc”, gorečk, tako da se je zdelo, da imajo lakirane nohte. Igrale so se s punčkami iz cunj, kasneje s plastičnimi, z lažjim papirjem in trskom so izdelovale zmaje. Ko so v hiši očedile tla, “zribale žagance”, in jih namazale s “čero” – talnim voskom, se je mlajša usedla na staro volneno krpo, druga pa jo je vlekla po podu. Otroci so vedno radi peli, celo gledališke predstave so organizirali: pripravili so zastor, stole, košarico za prostovoljne prispevke in povabili soseščino – z zaslužkom so si kupili sladoled, ko je ob nedeljah prišel mimo gospod Romeo s svojim kombijem. Poletni popoldnevi so bili dolgi in soparni, tako kot danes, zato jim je mama za večerjo po navadi pripravila kakšno lažjo jed, zelenjavno, po možnosti mrzlo – zelo radi so gotovo jedli “kisou kapus”.
“KISOU KAPUS”
Sestavine:
2 majhni glavi zelja, fižol, sol, poper, olivno olje, kis, panceta ali pršut.
Priprava:
Trdi glavi zelja operemo in zrežemo čez pol, odstranimo stebelci, nato narežemo na kolikor mogoče tanke rezance ter jih potresemo z malo soli. Čez nekaj časa ga dobro otisnemo, da gre voda ven – nekateri so zelje polili z vrelo vodo “oparili” in nato otisnili vodo. Zelju dodamo še kuhan fižol in zabelimo s še toplo, na olju pocvrto panceto, pršutom ali ocvirki in kisom. Nekoč so od pršuta odrezali kožo, jo zrezali na majhne koščke in pocvrli na olju, ko se je koža napihnila in postala hrustljava, so jo dodali “kapusu”. Dobro premešamo, serviramo in Bog žegnaj!