Stare jedi v novih loncih (43)

Dne 24. junija goduje sveti Ivan, po starih izročilih naj bi bil ta dan najdaljši v letu, večer pa je kresni večer, ko se ljudje prijetno družijo ob tradicionalnih svetoivanskih kresovih. V junijski najkrajši noči mladi pripravijo “frašje”, ponekod zbirajo po vasi stare lesene predmete, jih nagrmadijo in prižgejo kres, ki se dviguje pozno v poletno noč. Nona Viktorija je za ta dan pripravila dva “kranjceljčka”: na osnovo v obliki venca iz vezanih “biek” je postavila drobne rumene cvetke “rajška”. En kranjceljček je obesila na luč pred vhodnimi vrati hiše, drugega nad vrati hleva – venčka naj bi ljudi v hiši in živino obvarovala pred neurjem in nezgodo.
Letos je bil pred godom svetega Ivana, v nedeljo, 23. junija, praznik Svetega Rešnjega Telesa. “Ta praznik se tradicionalno praznuje na prvi četrtek po nedelji Svete Trojice ali enajst dni po binkoštni nedelji”. Z odpravo nekaterih praznikov, v Italiji od leta 1977, ker je četrtek delovni dan in v upanju, da bi se cerkvenih obredov udeležilo večje število vernikov, so čaščenje s procesijo prestavili na prvo naslednjo nedeljo. “Za ustanovitev praznika ima največ zaslug sveta Julija Lieška, ki je imela vizije, v katerih jo je Bog nagovarjal, da je treba ustanoviti tak praznik, leta 1264 pa je papež Urban IV. uradno razglasil praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Bistvo praznika je čaščenje posvečene hostije, ki kristjanom predstavlja Najsvetejše”.
Praznovanje Svetega Rešnjega Telesa je tradicionalno povezano s slovesno procesijo, ki predstavlja Božje, ki z ljudmi hodi po poteh življenja. Žal pa so se časi spremenili in prav tako tudi navezanost na take cerkvene obrede. Že samo procesija, a tudi praznik nasploh, katerega so nekoč ljudje zelo občutili in obhajali, sta danes izgubila pomen, v naših krajih nekoč, še posebno v času Avstro-Ogrske, pa so bila praznovanja zelo slovesna. Ljudje so se nekaj dni pred praznikom trudili in pripravljali pot, po kateri se je vila procesija. Cesto so okrasili s poljskim cvetjem, na njen rob so v makadam vsadili mala zelena, sveža drevesca, navadno jelše, “mlajčke” oz. večje veje, katere so si možje že predčasno priskrbeli; na Vipavskem so po vaseh pot od ene Marijine kapelice očedili, z vejami “lesenske” so ustvarili pravo živo mejo na krajih, kjer je bilo potrebno prekriti kak porušen zid ali zanemarjeno grmičevje. Gospodinje so na okna postavile najlepše rože, bogato štikane prtičke, odeje in vezane preproge, prav vsi, otroci, mladi in starejši, so bili praznično razpoloženi. Procesija se je vsako leto vila po isti poti, na kateri so bili pripravljeni štirje oltarji, ob katerih so se verniki ustavili in ob vsakem je župnik prebral odlomek iz evangelija. Obreda so se udeležili tudi predstavniki raznih društev in javne uprave; v Gorici so bili nekoč na začetku sprevoda vojaki, sledili so predstavniki vojaških in civilnih oblasti, nosilci zastav in pod nebom nadškof z Najsvetejšim. Pred njim še deklice, prvoobhajanke, ki so v svojih belih oblekicah nosile košarice cvetja in pot posipavale s cvetnimi lističi. Nekateri so te lističe s tal pobirali, ker so bili “požegneni”, prav tako so “mlajčke” podtikali v hišne strehe, da bi jih obvarovali pred strelo, ali pa jih obrezali in vezali v šopke, ki so jih postavili na njivo, da bi jih obvarovali nesreč. Zanimivo je, da so ponekod do leta 1918 pri procesiji sodelovali tudi avstro-ogrski vojaki, ki so pred vsakim oltarjem v trenutku, ko je župnik povzdignil Najsvetejše po branju evangelija, sočasno ustrelili s puško v zrak. Na vasi je med procesijo župnik blagoslavljal in molil, da bi bila polja rodovitna, pridelek bogat, vas in njeni prebivalci obvarovani pred nezgodo. Po starem kmečkem izročilu, tja od srednjega veka naprej, je bil praznik Svetega Rešnjega Telesa dan, ko je bil kmet prost tlačanskega dela. Po verskih obredih so ljudje odšli domov, kjer se je praznovanje nadaljevalo ob bogato obloženi mizi: gospodinje so že prej pripravile pečeno meso, sladke njoke s slivami in na maslu popraženimi krušnimi drobtinami, razne vrste prikuh, grah, špinačo, sladki kruh, potice, kuglofe, kuhane štruklje in štrukeljčke z marmelado. Cvetni okraski so po navadi stali ob cesti do večera, ko se je skupinica najstnikov z veseljem lotila čistilne akcije.
ŠTRUKELJČKI Z MARMELADO
Sestavine:
300 g moke, 100 g sladkorja, 80 g masla, 1 jajce, 1 kavna skodelica mleka, polovica vrečke pecilnega praška, 1 žlička limoninega soka, ščepec soli, marmelada, 1 beljak.
Priprava:
V večji skledi zmešamo moko, pecilni prašek, sladkor, maslo, jajce, mleko, ščepec soli in limonin sok. Testo dobro pregnetemo, razdelimo na dva hlebčka, nato ju razvaljamo na tanko v obliki pravokotnika. Enakomerno namažemo z marmelado, nato ju zavijemo, da dobimo dva dolga štruklja in ju premažemo z beljakom. Pečemo na 175-180 stopinj Celzija za 40 minut, nato, ko se shladita, ju razrežemo na manjše rezine – okoli 2 cm široke. Štrukeljčke lepo postavimo na krožnik in serviramo.