Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (42)

Stare jedi v novih loncih (42)

Piše Katja Ferletič / NJOKI Z ZAJCEM V OMAKI

Končno se veselimo poletja, sonca in vročine, ta letni čas pa je bil nekoč za kmete zaznamovan z velikimi letnimi poljskimi opravili. Med tradicionalna, več dni trajajoča, opravila spada tudi košnja. Nekoč so si ljudje na vasi vedno veliko pomagali, tako so tudi pri košnji sodelovale številne kmetije, ki so priskočile na pomoč druga drugi.
Košnja se je navadno začela že ob zgodnjih jutranjih urah, ob prvem svitu: pri kmetu se je zbralo več ljudi že okoli štirih zjutraj, saj najbolje se je rezala sveža, še rosna trava. Možje, kosci, so dan začeli s požirkom žganja, gospodar jim je nalil “štamperli”. Včasih je pri velikih kmetih kosilo tudi trideset koscev, obračalo in grabilo seno z dolgimi lesenimi grabljami pa veliko grabljic. Kosce in grabljice so navadno veliki kmetje plačevali, tako tudi “žanjice”, to so bila navadno “neporočena dekleta z manjših kmetij, ki so se s tem preživljala do poroke”. Delo je potekalo cel dan, od jutra do večera. Košnjo so nekdaj začeli 24. junija, na god svetega Ivana, včasih pa so trdili, “da je treba travo pospraviti do Jerneja, ki goduje 24. avgusta”. Kosili so le enkrat, “šele kasneje po senu še otavo – travo druge košnje”. Kosci so prihajali v službo na kolesu, s seboj so na rami nosili vsak svojo koso. Vsak pravi kosec je moral znati svojo koso tudi nabrusiti z oslo, brusnim kamnom “Kdor zna brusit, zna tudi kosit”! , drugim, ki so priskočili na pomoč in orodja niso imeli, ga je posodil gospodar. S seboj so imeli tudi posodo za shranjevanje osle – oselnik, v katerega so ponekod nalivali manjšo količino kisa ali mošta, da bi potem “kose boljše rezale”. Prvi je vedno začel kositi gospodar ali pa najboljši kosec, ostali kosci so ga posnemali v smeri košnje in tempu.
Zjutraj so gospodinja in mlada dekleta v jerbasih na glavi prinesle možem na travnik zajtrk. Na Slovenskem so dekleta “v jerbasu nosile tudi šopke, pušeljce, katere so si fantje, kosci, zataknili za klobuk – staro izročilo pravi, da so si dekleta včasih prav ob košnji izbirala fante”. Po zajtrku so nadaljevali košnjo, dokler je bila trava še rosna in se jo je dalo dobro rezati, ko so končali, so jim ženske postregle s kosilom. Možje so kosili več dni, nato pa so šli k drugemu kmetu – plačani so bili lahko z denarjem ali pa s hrano, večkrat pa so si med kmeti za plačilo le vračali usluge. Za kosci so prišle na vrsto grabljice. Ko se je rosa posušila, so seno raztresle z grabljami ali vilami, pri tem opravilu so jim pomagali tudi moški. Raztreseno travo, ko se je na površju popolnoma posušila, je bilo potrebno še obračati, delno suho seno so nato pograbili skupaj in naredili “kupe”, “kopice”. Če je bilo vreme lepo, so kopice naslednji dan ponovno raztrosili in še dvakrat obrnili, nato so suho seno zgrabili skupaj, naložili na vozove in odpeljali. Pri nalaganju sena na voz so ga možje vedno tlačili, da se med potjo ni stresalo. Doma so seno zložili na kozolec, kjer so ga sušili 2-3 tedne, nato so ga spravili. Seno je nekoč predstavljalo tudi za manjše kmete vir zaslužka. Naša nona se spominja, da ji je še njena mama pripovedovala, kako so se ob nenadni smrti pra-pra-pra-none znašli v hudih težavah, ker niso imeli denarja za pogreb. Tedaj jim ga je sestrična posodila, obljubili pa so ji, da ji ga bodo vrnili, ko bodo prodali seno! Obljubo so seveda držali. Nona mojima otrokoma rada pripoveduje, kako je z bratrancem in sestričnama hodila v njivo “pomagat grabit seno”. Uživala je, ko so se vsi usedli na voz in sta jih vola pripeljala do njive – pot nazaj je bila še lepša, ker so sedeli visoko na senu. Travniku so rekli “na rojcah” in nona se spominja, kako jo je tam teta, ki je vedno nosila “fcou na glavi”, učila grabiti z lesenimi grabljami – seno se je vanje vedno zatikalo! Otroci so z veseljem pomagali odraslim, zelo radi pa so se igrali na travniku in nabirali poljsko cvetje, velike bele in rumene marjetice, plavice, ki so rasle med pšenico, rdeč in rožnat mak, “ki je uvel še prej, ku smo pršli demu”, in Marijine solzice, ki so naši noni bile še posebno pri srcu. Otroci so radi sedli v senco in pokali “pukelce”, iz trave ustvarjali stolčke, zapestnice in prstane, ki so jih nato okrasili s cvetkami. Ko sta teta in stric naložila seno na voz, so ga otroci z veseljem “peštali” – nona še zmeraj občuti poseben vonj, ki ga je imelo sveže seno. S senom so se doma še naprej igrali: deklice so ustvarjale majhne posteljice za svoje punčke in pa velike “divane” zase, na katerih so udobno sedele in brale knjige. Nekoč so otroci iz sena izdelovali celo avtomobil s štirimi sedeži: s fantazijo so se vozili v mesto na sladoled, odpravljali so se na izlete, med vožnjo so prepevali in se veselili, kmalu pa je prišlo do kreganja, saj so vsi hoteli biti šoferji! Ob senu ni bilo samo veliko trdega dela, kosci so se znali tudi zabavati: leta 1978 je med poletno domačo šagro v Gabrjah prvič potekala na Tinkovem travniku tekma v košnji – za kosca je bila velika sramota, če ga je sosed “prekosil”.
Moja mama mi je pripovedovala, da je na Ustju teta Nada nosila koscem velike krompirjeve njoke, “pošpous” narezane, z zajcem v omaki: v jerbasu je prinesla velik lonec, krožnike in potreben pribor. Vsak kosec je dobil po šest njokov, za otroke sta bila dovolj dva.
NJOKI Z ZAJCEM V OMAKI
Sestavine:
Za njoke (za štiri osebe) potrebujemo 1 kg krompirja, približno 300 g moke (dodajamo po potrebi), 1 jajce. Za golaž: 1 kg zajčjega mesa zrezanega na koščke, začimbe – žajbelj, rožmarin, timijan, 50 ml olivnega olja, 1 majhna čebula, belo vino, juha, sol, 250 ml paradižnikove mezge.
Priprava:
Krompir dobro operemo in celega, z olupkom vred, skuhamo v slani vodi. Še vročega olupimo in dobro pretlačimo, nato zamesimo z moko in jajcem v testo. Maso oblikujemo v dolge svalke in zrežemo na po želji velike kose. Skuhamo v slani vodi, ko njoki priplavajo na površje, so kuhani.
Zrezano meso pustimo v začimbah vsaj eno uro, nato v loncu segrejemo olje in na njem meso popečemo na vseh straneh. Čebulico na drobno zrežemo in dodamo mesu, posolimo. Zalijemo s približno 1 dl belega vina in počakamo, da alkohol izhlapi, nato dodamo paradižnikovo mezgo. Zalijemo še z malo juhe in počasi dušimo na nizkem ognju vsaj 45 minut. Posebej v kozarcu zmešamo manjšo količino vode z moko, zmes dodamo golažu, da se zgosti, in kuhamo še dobrih 10 minut. Bog žegnaj!

23.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!