Stare jedi v novih loncih (41)

Na Krasu se po dolgem času spet prosto sprehajajo osli, krave, koze in ovce. Skupina kmetov in lastnikov turističnih kmetij se je namreč odločila, da na skupnih skoraj tisočih hektarjih zemlje med Zagrajem, Foljanom, Redipuljo, Ronkami, Doberdobom, Devinom in Nabrežino gojijo živali, ki pridno čistijo kraško gmajno. Nekoč je veliko kmetov v naših krajih redilo drobnico, ne samo da je bila gmajna čista in urejena, ampak predvsem za pridobivanje volne, mleka in mesa. Volna je bila eden glavnih razlogov za udomačitev ovce, saj je bila zelo pomembna surovina za zaščito pred mrazom – ovčja volna spada med najstarejše naravne materiale za izdelovanje oblačil in drugih uporabnih predmetov. Vse od prazgodovine do danes so se pastirji srečevali s problemom striženja in predelave volne; ovce je bilo treba ostriči, ker volna sama zelo počasi odpada, lahko celo splesni na živali in je tudi vir okužb ter primerno okolje za zunanje zajedavce. V preteklosti so ovce strigli tudi, ker je volna imela velik gospodarski pomen tako za rejce kot za predelovalno in tekstilno industrijo, z rednim striženjem pa so skrbeli tudi za dobro počutje živali. Ovce so strigli ob toplem vremenu, saj je takrat striženje potekalo lažje in hitreje, navadno dvakrat na leto, spomladi, preden so šle na pašo, da jim ni bilo prevroče, drugič pa spet jeseni. Ko so ovco z ročnimi škarjami ostrigli, so od razprostrtega runa takoj odstranili nečiste dele, volno pa nato shranjevali v bombažnih ali drugih zračnih vrečah. Oprano in osušeno surovino so dobro prečesali s posebnimi krtačami, potem pa so jo predice na kolovratih spredle v nit. Predenje volne je bil zelo zahteven postopek, pri katerem je bilo potrebno veliko spretnosti v prstih in nogah. Začetki predenja segajo zelo daleč v zgodovino: ko je bilo še v začetni fazi, so vlakna vrteli kar med rokami in tako tvorili predivo, nekoliko kasneje so ročno tehniko prenesli na vrtenje med palicami, pri nas pa so pridne ženice za predenje uporabljale preslico, vreteno in kolovrat. Predenje je predstavljalo dogodek, pri katerem so se družile kmečke ženske, ki so se, zlasti pozimi, ob večerih, zbirale na skoraj vsaki domačiji, ob pesmih, zgodbah in zabavi pa so vrteli kolovrati. Na Slovenskem so bili tudi dnevi, ko je bilo predenje prepovedano, npr. na dan nekaterih svetnikov, sv. Boštjana, sv. Neže, sv. Vincencija, in na kvatrne tedne, tedaj predice niso smele izvajati dela, kajti nevarno je bilo, da bi jih s svojim obiskom kaznovala pošast “Torka”. Ko so predice volno spredle, so jo navile v klobčiče, potem pa so zaplesale pletilke: predvsem za svoje domače so pletle tople nogavice, jopice, rokavice, celo odeje, spretne pa so bile tudi pri oblikovanju okrasnih izdelkov iz volne.
Ko vzame gospa Fani v roke izdelek iz naravne volne, ji še danes poskoči srce in na misel ji pridejo nežni spomini na nono, ki jo je učila presti, in mamo, s katero je pletla. Ovce jo spominjajo na otroštvo in mladost, saj so jih doma vedno imeli: videla je, kako so se skotile, kako nežne in mehke so bile, bele in črne, potem pa jih je peljala na pašo iz Zalošč “onstran mosta nad Vipavo, kjer je bil velik travnik”. Tam so se ovce pasle na travi, ustavljale pa so se rade ob grmovju, najprej so zelene lističe poskusile, če so jim bili všeč, so z zadovoljstvom jedle naprej, večkrat pa so vse izpljuvale – neverjetno kako so bile izbirčne! Fani je oče povedal, da se mladiči učijo izbirati hrano od svojih mamic: takoj izpljunejo kar je strupeno ali bi jim lahko škodovalo. Doma je vedno on strigel ovce, mala deklica pa mu je pomagala, tako da je žival držala za gobček in jo skušala miriti. Volno je nato oprala z domačo “žajfo”, jo pustila, da se je zelo dobro posušila, nato jo je skrtačila in spredla na kolovratu. Rada je pletla in seveda najprej to, kar je bilo za domače najbolj potrebno. Spominja se, kako je pri dvanajstih letih imela na razpolago črno volno in kako se je takoj odločila, da bo očetu spletla nogavice, ki bi mu pred žulji obvarovale noge v trdih, grobih čevljih za v njivo. Nekoč so bili kmetje namreč navajeni, da so si, preden so si obuli čevlje, noge zavili v stare cunje, kose izrabljenega blaga, katerim so v Zaloščah rekli “souce”, v Gabrjah pa “šufjice”. Da bi svojega očeta čim prej osrečila z novimi nogavicami, jih je pridno spletla v dveh nočeh, tako je kmalu dobil par “komodnih kalcet”. Poleg ovac so doma imeli tudi bele zajce pasme angora; tudi te so strigli za pridobivanje volne. Spominja se, kako je tudi to volno predla na kolovratu, spletla je mehko čepico kot krstno darilo za svojo novorojeno sestrico Milenko; čepica je bila popolnoma bela, mama pa jo je s kvačko in rožnato volno skončala “kot se za deklico spodobi”.
Nekoč je vsaka kmetija imela koze in ovce. Kmetje, ki niso imeli krav, so doma pridobivali kozje mleko, tudi do 3-4 litrov na dan od vsake živali. To mleko vsebuje manjši odstotek maščob in je lažje prebavljivo od kravjega, zato so ga nekoč dajali tudi novorojenčkom. Ko so otroke matere podile iz hiše, so jih pošiljale “brat za kozu”; nabirali so sveže zelenje in imeli nalogo, da so pazili, da koza ni pojedla maminih rož. Koze in ovce so torej uporabljali za pridobivanje volne, mleka in mesa, jagnjetino pa so redkokdaj jedli – raje so žival redili več let, tako izkoriščali volno in mleko; čeprav je bilo treba meso stare ovce več časa kuhati, je bilo vseeno dobro. Iz mleka so delali sire, maslo in močnik. Če so bili otroci ubogljivi in redno pisali domače naloge, so lahko v močnik dobili tudi malo čokolade, drugače so jim mame rekle: “Če se ne boš učil, boš pej šou past ovce”!
MOČNIK
Sestavine:
2,5 dl vode, 2,5 dl mleka, malo soli, 2-3 žlice zdroba, sladkor po okusu.
Priprava:
V kozici zavremo vodo in mleko, dodamo sol in počasi nasujemo zdrob. Stalno mešamo z leseno žlico, ker se zelo rado sprime. Kuhamo približno 20 minut, na koncu dodamo sladkor, če je pregosto, dodamo še malo mleka. Premešamo in vlijemo na krožnik. Močnik je bil največkrat zelo priljubljena večerja za starejše in otroke, saj je “poceni hrana, ki nasiti”.