Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (40)

Stare jedi v novih loncih (40)

Piše Katja Ferletič / SLADICA Z MURVICAMI

Nekoč, dosti več kot danes, je bila svila blago bogatih, visokih posvetnih in duhovnih avtoritet (v davnih časih naj bi za kilogram svile bilo potrebno odšteti kilogram zlata). Kitajci so že pred 5000 leti odkrili, kako je treba tkati svilo. “Kitajska legenda pravi, da je princesi Xiling, ko je sedela pod murvo, padel kokon v vroč čaj in iz njega so se odvile nežno bele nitke. Te nitke je Xilingin mož, mitični kralj Hunagdi, spremenil v dragoceno tkanino – svilo”. Kitajci so skoraj 2500 let skrivnost izdelovanja svile skrbno skrivali – za prenos sviloprejkinih jajčec s Kitajskega je bila celo zagrožena smrtna kazen. Grški zgodovinar Prokopij je zapisal, da je cesar Justinijan Veliki leta 553 na Vzhod poslal dva meniha, ki sta v popotnih palicah iz bambusa od tam pretihotapila zarod sviloprejk. Zgodovinski viri pričajo o tem, da je prva svila prišla čez Indijo v Evropo, kjer so se ljudje izredno začudili, ko so izvedeli, da je vsa skrivnost mehkega in kot cvet nežnega blaga v mali živalici-sviloprejki, ki med preobrazbo prede svileno nit. Osem centimetrov dolge gosenice lezejo in iz obustnih predilnih žlez izločajo snov, ki se na zraku strdi, s to nitjo se ličinka zaprede v majhno gnezdece – kokon, v katerem konča svojo preobrazbo. Tanka nitka, s katero sprede zapredek, je dolga lahko do 1,5 km. Vzreditelji sviloprejk kokone najprej potopijo v vrelo vodo in s posebno krtačo povlečejo tanke nitke; do 25 takih niti sestavja svilni sukanec, obdan z beljakovino (sericin), ki ga je pred tkanjem treba prekuhati, barvati in posušiti.
Sviloprejke so nekoč poznali pod imenom “kavalir”, če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da “je šel kavalir v kravo”. Dolgo je bilo svilogojstvo skrivnost, dokler se ni razširilo in postalo lažje dostopno večjemu krogu prebivalstva, razširilo se je in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje in Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto. Ni pa svilogojstva brez murv, belih murv, ki so bile nekoč pri nas zelo razširjeno drevo – ličinke sviloprejke se namreč hranijo z listi murve. Pravijo, da ima murva močno “družinsko simboliko” – bila je dvoriščno drevo in tudi danes starost teh dreves pogosto sovpada s starostjo domačij. Murve so kmetje nekoč sadili, ko so se poročali ali ob rojstvu otroka, najdemo jih tudi ob poslopjih ali kot mejnike med posestmi sosedov, na “osredkih” ali “ozarah”. Čas Marije Terezije je bil eden od vrhuncev svilogojstva v naših krajih – oblasti so v 18. in 19. stoletju nenehno spodbujale nastajanje drevesnic, kjer so gojili murve. Na Goriškem so na začetku 18. stoletja na robove cest posadili več kot 50.000 murv, na cesti med Gorico in Oglejem pa drugih 60.000. V Fari so leta 1724 odprli veliko predinico, ki je delovala do prve svetovne vojne, ko so jo spremenili v kasarno, po drugi vojni pa je postala zatočišče za istrske begunce. Na splošno je pri nas svilogojstvo živelo vse do 60. let prejšnjega stoletja. Najprej so se z njim ukvarjali v premožnejših družinah, kjer so imeli večje potrebe po svili in so tudi trgovali s kokoni sviloprejk, bilo pa je obdobje monokultur in tisti, ki so zasadili murve in so se začeli ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni: kmetom so zastonj nudili sadike murv in jajčeca sviloprejk, v začetku 19. stoletja so jih delili celo otrokom na šolah. Sviloprejke so navadno imeli na podstrešju na lesenih “privencah”, nosili so jim mehke liste bele murve, ki niso smeli biti uveli ali mokri od rose, gosenice pa so jih požrešno jedle, tako da se je v hiši slišalo ponavljajoče se, odsekane glasove njihovega hrustanja. Kmetje so imeli navado, da so na vzhodno stran hiše vsadili belo murvo, ki je simbolizirala dan, na zahodno stran pa črno, ki je predstavljala noč. Z razvojem industrije, ki je žal privedel do izumrtja marsikatere obrti, je svilogojstvo, predenje in tkanje svile, tudi med kmeti prenehalo obstajati – sčasoma so opustili tudi nasade murv, sekali so jih vedno več in vedno pogosteje.
Murva je bila tudi otrokom priljubljeno drevo: občudovali so in pazljivo opazovali zorenje sladkih murvic, ki so bile lahko bele, rožnate ali odete v skoraj vijolične odtenke. Draga Iva mi je povedala, da je bil to “edini sadež, po katerem smo lahko otroci segali. Ni bilo prepovedano jih trgati, to ni pomenilo krasti”! Plodovi murve so veljali za sladkor revežev. Tudi danes jih lahko jemo kar z drevesa, odlični so v sadni kupi, iz njih gospodinje kuhajo sirup in marmelado. Murvice vsebujejo vitamine A, B, C, E in K, železo, kalij mangan, magnezij, pektin, veliko količino antioksidanta antocianina, preprečujejo starenje telesa in nekoč so jih uporabljali za preprečevanje kariesa, vnetij v ustih in grlu ter celo proti trakulji.
SLADICA Z MURVICAMI
Sestavine:
300 g murvic (robidnic ali malin), 250 g masla, 250 g sladkorja v prahu, 4 jajca, vanilija, sol, 250 g moke, 1 vrečka pecilnega praška, sladkor za potresanje.
Priprava:
Maslo zrežemo na koščke, da se omehča, medtem operemo sadje in damo na kuhinjski papir, da se posuši. Penasto mešamo maslo in sladkor, potem postopoma dodamo jajca (vsako posebej in vmes vsakokrat dobro vmešamo), sol in vanilijo, na koncu še presejano moko s pecilnim praškom. Premešamo in previdno dodamo še sadje. Maso damo v pomaščen tortni model ali model za kolač. Pečemo pri 170 stopinjah Celzija približno 50 minut (zadnjih pet minut preverimo z zobotrebcem, če je pečeno). Ko je torta pečena, pustimo, da se ohladi, jo obrnemo na krožnik, potresemo s sladkorjem in serviramo. Bog žegnaj!

08.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!