Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (39)

Stare jedi v novih loncih (39)

Piše Katja Ferletič / SLADKI ŠTRUKLJI S ŠPINAČO

“Boš že vidu, ko boš vojak, se boš naučil živet!… Ko boš šel k vojaken, te bodo djenli na mjesto”!
Vojaška služba je v Italiji postala obvezna leta 1861, z nastankom Kraljevine Italije. Določena je bila v 52. členu državne ustave, od 1. januarja 2005 pa ni bila več v veljavi. Ljudje so bili prepričani (in verjetno so imeli prav!), da je bila obvezna vojaška služba za fante nekaj zelo pozitivnega, saj so dobili določen nauk, določeno izobrazbo, ki jim je bila kasneje v korist pri premagovanju marsikaterih življenjskih težav, celo posebna vozniška dovoljenja so lahko dobili med vojaščino, starši pa so bili veseli, ker so fantje dobili nove obleke, čevlje, nogavice – “dobro robo”. Med vojaščino so se naučili tudi preklinjati, si zašiti gumb, a tudi spoštovati avtoriteto in pravila. Fant pri vojakih je bil za družino ponos, saj “tisti, ki ni za kraljicu, ni niti z samicu”! , tako so govorili starejši. Vojaščina je bila za mlade, ki so “imeli poklic” ali strokovno šolo, lažja, saj jim ni bilo treba toliko “marširati”, med drugim je bila tudi pomembna priložnost za osebni in socialni razvoj, saj so se naučili si med seboj deliti vse, od hrane in bivalnih prostorov do občutkov, strahov in najglobjih misli. Med njimi so se ustvarile močne vezi, medsebojna podpora in od tod odkrita prijateljstva, ki so potem trajala tudi izven vojaškega življenja. Zagotovo jim ni bilo prijetno, ko so na dom dobili “kartolino”, saj so se morali v kratkem odpraviti “na višto”, nabor, ki je zanje pomenil pomemben korak v življenju, postali so možje, zaradi tega pa se je bilo treba na ta dogodek še posebej pripraviti. V nekaterih slovenskih vaseh je bila lepa tradicija okraševanja vozov in slavnostnega sprevoda mladih vojakov po vasi. Gospa Ortenzija se spominja, kako velik praznik so priredili v Gabrjah ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja: fantje so na vozu izdelali zelo veliko ogrodje v obliki tanka, nato so ga okrasili z bršljanom in drugim zelenjem, gabrske “pupe” pa so pripravile zakusko, okrasile dvorano in ob glasbi “rimonike” veselo zaplesale z mladimi naborniki – veselo druženje s prijatelji in znanci se je začelo že zgodaj zjutraj in nadaljevalo pozno v noč. Po vaških zidovih so z apnom pisali letnik rojstva vojakov, ti pa so od deklet dobili šopke, ki so jih zataknili za klobuk ali gumbnico – kdor ni bil sprejet med vojake, je bil v njihovih očeh zaničevan in manjvreden. Po prazniku so fantje po navadi odpotovali z vlakom in v raznih kasarnah po Italiji bili podvrženi uradnemu postopku za ugotovitev fizičnih, umskih in duševnih sposobnosti za vojaško službo: v primeru, da je bil mladenič “zavržen”, je bila to za družino velika sramota, za vse v vasi je postal “škrtuoc”.
Po “višti” so se vojaški obvezniki vrnili domov in čakali na “kjamato”, ko je prišel ta čas, je bilo v navadi, da so šli pozdravit vse sorodnike, ti pa so jim radi dali kak denarec za pot. Morali so zapustiti vse, svoje družine, prijatelje, ljubljene in včasih celo službo, kar jih je poklicno večkrat zelo oškodovalo. Dekleta in mame so jokale za njimi, v skrbeh so bile, spraševale so se, ali bo fant imel dovolj hrane, ali mu bo mraz, ali se bo morda zaljubil v kakšno “tuje” dekle. Mladi vojaki so od časa do časa domov pošiljali lepo, z drobnimi rožicami okrašeno pismo ali razglednico s “pozdravi iz vojaščine”, njihove zaročenke pa so jih zbirale in skrbno hranile, nestrpno so pričakovale obisk ljubljenega, med tem časom pa niso šle v družbo ali na plese, saj se kaj takega ne bi spodobilo resnemu dekletu.
Ko je šel k vojakom v Arezzu, je naš sosed Slavko prvič videl oljke in velike bele vole z dolgimi rogovi. Mala deklica z Vasi je bila zelo žalostna, ko je Slavko, njen “Čuk na palci”, šel k vojakom, ta pa ji je obljubil, da ji bo pisal, in res je deklica dobila prvo razglednico; na njej je pisalo: “Pozdrave ti pošilja tvoj Čuk na palci”! – bila je presrečna! Tudi Slavkovi mami Olgi se je tožilo po sinu, zato, ko je včasih prišel domov na obisk, mu je rada pripravila sladek sovodenjski, “vsrajski štrukilj s špinažu”.
SLADKI ŠTRUKLJI S ŠPINAČO
Sestavine:
Za testo: 300 g moke, ščepec soli, 40 g masla, 1 jajce, 40 g sladkorja, 1 dl mleka, 20 g kvasa, 1 žlička sladkorja. Za nadev: 1 kg surove špinače (500 g kuhane), 50 g masla, 50 g sladkorja, 100 g rozin, kruhove drobtinice, malo mleka.
Priprava:
V lonček damo mlačno mleko, žličko sladkorja in nadrobljen kvas in pustimo 10-15 minut na toplem. V večjo skledo damo moko in sol. V manjši posodi penasto umešamo maslo, sladkor in jajce. Ko kvas naraste, ga damo v moko in ga na grobo premešamo, nato dodamo še penasto zmes. Zmešamo gladko testo in ga pustimo pokritega na toplem približno eno uro.
Posebej skuhamo špinačo, lepo jo sesekljamo in damo “tenfati”- dušiti v kozico z maslom in drobtinicami, nato dodamo malo mleka ali smetane, in ko je narejeno, dodamo špinači še oprane in posušene rozine in sladkor. Pustimo, da se ohladi. Vzhajano testo razvaljamo v pravokotnik in nanj razmažemo nadev. Rob testa na koncu pustimo brez nadeva, da ne bo ta med kuhanjem uhajal. Zvijemo v štrukelj in damo v čist prtiček, pri tem pa moramo paziti, da ne bo pretesno zavito. Na koncih blago zavežemo ali zašijemo in pustimo, da še malo vzhaja. Kuhamo ga v slanem kropu, na zmernem ognju približno 20 minut na eni strani, nato ga obrnemo in kuhamo še drugih 20 minut. Ko je štrukelj kuhan, ga vzamemo iz vode, pustimo, da se nekoliko ohladi, odvijemo ga, zrežemo na rezine in polijemo z maslom in prepraženimi drobtinami, potresemo še s sladkorjem in cimetom. Bog žegnaj!

02.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!