Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (37)

Stare jedi v novih loncih (37)

Piše Katja Ferletič / ČEŠNJEVA TORTA

Prvi maj je za Slovence tudi praznik šeg in verskih obredov, je prvi dan šmarnic. Cerkev je ta mesec posvetila Materi Božji, obhajajo se šmarnice, vsakodnevna pobožnost njej v čast. “Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem ‘majskem drevesu’ (Maibaum) ”. . Pod imenom šmarnice, cvetlice, ki vzcveti v začetku maja, se je pobožnost hitro razširila med ljudmi, ki so jo vzeli za svojo in jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije, prižigali sveče in peli Marijine pesmi. Kjer niso imeli vaških kapel, so sezidali nove, posvečene Materi Božji, ponekod so postavili šmarnične oltarčke tudi po domačih hišah. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo po cerkvah šmarnice največkrat med mašo: med pridigo župnik prebere šmarnično branje, pred koncem maše zmoli litanije.
Nekoč so otroci zelo radi hodili k šmarnicam, saj so se zvečer srečali pred domačo cerkvijo, malo poklepetali, se nato skupaj odpravili v notranjost in se posedli po klopeh. Marijin oltar je bil s cvetjem lepo okrašen in vsi so radi prepevali Marijine pesmi. Župnik je vsakemu otroku na začetku meseca dal listek, kartonček, na katerega je malček po vsaki maši pritrdil nalepko, sledili sta seveda igranje in preganjanje pred cerkvijo. Cel mesec so otroci nabirali cvetje za oltarje, šmarnice so nekatere gospe tudi vezale v šopke in prodajale na “placu” in marsikatera se je v tem mesecu čemu odpovedala, da bi na koncu dobila odpustek – veliko mladih vaških deklet je nekoč sprejemalo zelo težko odločitev, in sicer to, da ne bodo jedle sladkih, zrelih majskih češenj.
Pri nas so v starih časih skoraj vsi imeli vsaj eno češnjo pri hiši. Češnjev cvet je prekrasen, a ne cveti dolgo, saj je krhek in se kmalu osuje in pobeli tla pod drevesom, nato nas rastlina preseneti s svojimi čudovitimi sadeži. Danes poznamo več kot tisoč vrst češenj, od nekdaj nas navdušujejo s svojo privlačno podobo, okusom in seveda z zdravju koristnimi hranili. Pravijo, da češnje zorijo “sedem češnjevih tednov”, da so prve najlepše in najboljše, čeprav niso najslajše, njihovi sadeži so lahko zelo drobni ali debelejši, lahko so hrustljavi ali mehki. Njihove barve zajemajo vse odtenke rdeče, od temnordeče, skoraj črne, svetlordeče in rumene do bele. Za vse češnje je značilno, da so dobrega okusa in se jih kot prvih pomladanskih sadežev zelo razveselimo. Večji otroci so nekoč radi plezali na češnje, na vejah so sedeli, peli, se pogovarjali in smejali, seveda zobali sladke sadeže, kar se je le dalo, mlajši pa so čakali pod drevesom in upali, da jim “veliki” vržejo kakšno češnjo. Naša soseda spomladi še vedno rada prepeva pesmico, ki jo spominja na otroštvo in igre: “Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši. V šolo tudi rada grem, vsako leto rajši. Tu nam prostor dajte za naše mlade dame, da bo sijalo sončece na naše mlado srčece. Ti si lepa, ti si lepa, ti si pa najlepša”. Ko so none naročile otrokom, naj naberejo češnje, so jim zaupale košaro in jim naročile, naj sadeže nabirajo s pecljem, tako da bodo več časa trajali (tudi danes prepoznamo svežino češnje po peclju – pecelj svežega sadeža je izrazite zelene barve, pecelj stare češnje pa je temnejše barve, skoraj črn, uvel in zgrbančen). Nekaj češenj je gotovo šlo v košaro, veliko pa v usta! Otroci so zelo radi plezali tudi na sosedove češnje, a večkrat brez dovoljenja, tako da so morali po pojedini kar bežati pred sosedino metlo.
Če nimamo privilegija, da bi te sočne lepotice, “rdečelične gospodične”, zobali, sedeč na veji drevesa, si jih pač priskrbimo drugače in ne zamudimo njihove kratke sezone. Sveže češnje jemo lahko brez omejitev in brez dodatkov, ko pa imamo na razpolago večjo količino sladkih sadežev, lahko iz njih pripravimo veliko dobrot, npr. češnjev zavitek, kompot, celo marmelado, krasne so številne bolj ali manj preproste češnjeve pite in torte.
ČEŠNJEVA TORTA
Sestavine:
150 g masla, 120 g sladkorja, 3 jajca, 100 g mandeljnov ali orehov, pol limone, 200 g moke, 1 vrečka pecilnega praška, sol, po potrebi nekaj žlic mleka, približno 500 g izkoščičenih češenj.
Priprava:
V skledi penasto zmešamo maslo s sladkorjem in rumenjaki, nato primešamo zmlete mandeljne ali orehe, sok in zribano lupino polovice limone ter sol. Pazljivo, narahlo dodamo trg sneg beljakov in presejano moko s pecilnim praškom, po potrebi dodamo še nekaj žlic mleka. Zmes zlijemo v namazan tortin model in jo pečemo 30 minut pri 175-180 stopinjah Celzija, nato jo vzamemo iz pečice in na gosto potresemo z izkoščičenimi in zrezanimi češnjami in s sladkorjem ter ponovno postavimo v pečico za še približno 15 minut. Pečeno torto pustimo, da se ohladi, potresemo s sladkorjem v prahu in serviramo. Bog žegnaj!

19.05.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!