Stare jedi v novih loncih (36)

Mesec maj, veliki traven, je mesec daljših sončnih dni, cvetja in češenj. Že od nekdaj je ta mesec prevevalo praznično vzušje, ki se je v starih časih začenjalo in se še danes začenja že s 1. majem, mednarodnim delavskim praznikom. Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v Chicagu v teh dneh leta 1886, pa tudi največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Delavci so takrat zahtevali osemurni delovni urnik, v spopadih s policijo je bilo ubitih več ljudi, pet delavcev pa obsojenih na smrt. Po teh dogodkih se je ta majski dan v delavskih krogih imel za praznik delavstva, ki so ga ljudje obeleževali na različne načine, v 20. stoletju pa je pridobil uraden status. V današnjem času je praznovanje tega dne še vedno močno povezano z velikimi zborovanji ali protesti po mnogih mestih, ki jih navadno organizirajo delavske organizacije, pri nas, na vaseh, pa je to še posebno lepa priložnost za druženje in veselje. Na predvečer prvega maja so namreč nekoč po gričih zagoreli kresovi, v središčih vasi pa še danes postavljajo velike, za praznovanje pripravljene, z venci in cvetjem okrašene prvomajske mlaje, ki imajo navadno na vrhu pritrjeno rdečo zastavo, pod vrhom pa venec iz zelenja. Pred prazničnim prvim majem npr. v Novi Gorici potekata tradicionalni prireditvi, furenga in kresovanje v Borovem gozdičku: jambor na vozu s konjsko vprego še danes pripeljejo iz Trnovega v mesto, okrasijo ga žene in dekleta s pleteno bršljanovo kito, postavijo pa ga na travniku pred mestno hišo. V Dolini na Tržaškem imajo že od nekdaj na prvo nedeljo v maju velik praznik, to je Majenca, prastar vaški običaj, ki poteka vsako leto v vasi. To je praznik pomladi in mladosti, ki verjetno izhaja celo iz poganskih obredov rodnosti in je zakoreninjen v zavesti vaščanov – ob dviganju mlaja sta navadno tudi bogat spored razstav in kulturnih prireditev ter seveda obilna ponudba domače hrane in pijače. Prvi maj se praznuje po vseh naših vaseh: 30. aprila se fantje zberejo in se zmenijo, kam bodo šli po drevo. S seboj vzamejo potrebno gozdarsko orodje, pijačo in se napotijo v gozd (nekoč z vozom in konjsko vprego, danes s traktorjem), kjer zelo premišljeno izberejo mlaj, saj posamezne vasi še danes med seboj tekmujejo, katera se bo ponašala z najvišjim, najbolj ravnim in najlepše okrašenim prvomajskim simbolom. Izbrano drevo posekajo in ga že na kraju samem oklestijo, odstranijo mu odvečne veje, pustijo pa mu zeleni vrh – krono. Med petjem in vriskanjem ga nato prinesejo na slavnostni prireditveni prostor sredi vasi, kjer ga olupijo, očistijo, nanj pritrdijo zastavo, ženske pa ga okrasijo z vencem, barvanimi trakovi in cvetjem. Končno ga s pomočjo vrvi, dolgih lestev in palic “pik” dvignejo: “Drevo, ki se leto za letom po zimskem mrtvilu prebudi, rase, se dviga v nebo, odeto v zelen slavnostni plašč in posuto s cvetjem, ki bo postalo sadje, je simbol živjenja, rasti, moči”. Po postavitvi majskega drevesa so nekoč fantje nosili “mlaje” dekletom na domove: na okno ali hišno ograjo so pritrdili vejo robide dekletu, ki se je kot trn oprijemalo vsakega fanta, koprivo tistemu, pri katerem je bilo nevarno, da bi se fant “opekel”, bezgova veja pa je pripadala osornemu, ponosnemu, antipatičnemu dekletu, trnje je šlo zbadljivki, visoko in suho dekle je dobilo topolovo vejo. Ponekod je zaljubljenec svoji zaročenki podaril strešni korec, simbol hiše, ki jo bosta skupaj zgradila, cvet rdeče detelje so fantje dali dekletu, ki je rado kaj več popilo, češnjeva veja pa je bila največje priznanje za najlepše dekle, ki je čudovito kot je češnjeva veja spomladi. Tako so vaška dekleta vsak 1. maj zjutraj spoznala, kaj so fantje mislili o njih. Zgodaj zjutraj še danes v Doberdobu obeležujejo praznik z budnico, saj se pihalni orkester Kras poda na obhod vaških ulic, domačini pa glasbenikom postrežejo s kavo in pecivom. Do pred kratkim je prvomajsko prebujanje prineslo doberdobskim kmetom in hišnim gospodarjem tudi neprijetno presenečenje, saj so fantje po dvigu mlaja, ponoči hodili po domovih sovaščanov in kradli cvetje v vazah, kmečko orodje, “karjole”, kolesa, celo večje železne “portone” in druge predmete, ki so jih potem nabrali na kup pod mlaj, vsak gospodar pa si je moral naslednji dan sam poiskati svoje stvari.
Mlaj se ob koncu meseca maja podre (nekoč je skupinica mladih les prodala, izkupiček pa zajedla in zapila), dviganje pa je praznik za vse – pri nas še vedno, tako nekoč kot danes, odlična priložnost za druženje, zabavo za vse vaščane, otroke, mlade in starejše. Medtem ko možje skrbijo za drevo, pridne gospodinje pripravijo hrano in pijačo: ponekod so na vrsti pečeno meso, frtalja in pašta z golažem, seveda ne smejo manjkati sladkarije, ki jih pridne gospe spečejo za ta praznik, med temi so nekoč pripravljale tudi slastne krompirjeve, bosančkom podobne rogljičke z marmeladnim nadevom.
KROMPIRJEVI ROGLJIČKI
Sestavine:
200 g kuhanega pasiranega krompirja, 200 g masla, 100 g sladkorja, 1 jajce, 500 g moke, sol, limonina lupina, 1 vrečka pecilnega praška.
Priprava:
Moko s pecilnim praškom damo na desko, dodamo maslo v koščkih in ga s prsti dobro premešamo med moko, da naredimo maslene drobtine. V večji skledi zmešamo krompir, sladkor, sol in jajce, to zmes dodamo moki ter hitro zgnetemo testo. Iz testa naredimo osem hlebčkov, ki jih pustimo vsaj 30 minut v hladilniku, da počivajo, nato jih razvaljamo za dober nož debelo. Na testo položimo poveznjen krožnik in ga s koleščkom zrežemo na okroglo, nato pa krog razdelimo na 6 ali 8 delov. Na širši del vsakega trikotnika damo marmelado, nato ga zvijemo v kifeljček. Rogljičke pečemo 15-20 minut pri 175/180 stopinjah Celzija, nato jih potrosimo s sladkorjem v prahu.