Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (35)

Stare jedi v novih loncih (35)

Piše Katja Ferletič /MENIHI

Dočakali smo Veliko noč. Našo kuhinjo že nekaj tednov krasijo kričeče barve šumečega papirja velikonočnih čokoladnih jajc, preveč jih je – spet bomo predolgo časa jedli čokoladno pecivo, piškote in tortice … Moja mama, Vipavka, se spominja, kako je prvič dobila v dar čokoladni pirh – njena mama ji ga je kupila v “stari” Gorici, bil je majhen, podobne velikosti kot navadno kokošje jajce, v njem ni bilo plastičnega presenečenja, a vseeno je bil čudovit in ona je bila presrečna. Danes se seveda drugače pripravljamo na praznovanje Velike noči, kot so se nekoč: če se mi mudimo med zbiranjem pirhov in “colomb”, je za naše prednike veliki teden gotovo pomenil več. Na njivah se po velikem četrtku ni smelo več delati, ker bi bil drugače pridelek slab in nesreča bi prišla k hiši, živali se ni smelo vkleniti v verige, perila se ni smelo sušiti, ker je tedaj Jezus visel na križu. Ponekod so gospodinje vso perutnino zaprle v temen prostor, kjer je morala “brez zrna in vode čakati do velike sobote” – po tej pokori so bile živali obvarovane pred lisico in dihurjem. Na veliki petek je veljal strogi post, jedli so “rajž požgat” in “štokfiš”, pripravljali pa so velikonočne jedi: ženske so pekle pince in potice, pri tem so jim pomagali tudi otroci, ki so “čistili cibibo” – od rozin so trgali majhne, trde peclje, mame pa so morale presneto paziti, da ni preveč rozin končalo v sladkosnedna usta. Pince so pekle v domačem “špargertu” ali v zidani peči, veliko gospodinj pa jih je neslo peč v vaško pekarno: na vsako so morale vrezati prepoznavni znakec, da je ne bi slučajno zamenjale s sosedino pinco, ki je bila gotovo “manj rumena” (v testu je bilo manj jajc). Surova jajca so kuhale z listki čebule ali s “fundačem” (ostankom kave ali ječmena), da so pridobila lepo rjavo, rdečkasto barvo, okrasile pa so jih tako, da so pred kuhanjem nanje pritrdile listek peteršilja, deteljice ali “jedrikovce” in zavile v tanjšo krpico ali najlonko. V vodi so najprej kuhali pršut, potem pa fulje. Na Vipavskem je bilo v navadi pripravljati tudi “žolco”, ki je bila pri nas čisto božična jed – “Decembra vsaka župa zmrzne, le za Veliko noč se vidi, če je žolca dobra”!
Na veliko soboto so pred cerkvijo ali v župnišču zanetili blagoslovljen ogenj, ki so ga potem strežniki nosili po domovih. Ko so zvonovi od velikega četrtka do velike sobote mirno v tišini čakali, so vaški fantje drdrali z lesenimi ropotuljami, ko pa so ljudje spet zaslišali zvonjenje, je bila navada, da so poljubili zemljo in se pri tem obvarovali pred zobobolom. Skrbno pripravljene velikonočne jedi so čakale na blagoslov, ki je potekal v cerkvi ali po domovih, ponekod na soboto, drugje pa prav na velikonočno jutro. Gospa Ortenzija je pripovedovala, kako je njena mama Kristina, v pričakovanju župnika mizo pogrnila z najlepšim prtom, nanj položila “gubanco”, pinco, kuhana in surova jajca (“surova jajca dobijo več blagoslova”), pršut, kruh, hren, vazico z “vincenci” in surovo meso, s katerim je potem skuhala “žegnano župo”. Vsi v vasi so nestrpno čakali, da je župnik prišel na njihov dom, saj se je šele po blagoslovu lahko kaj pojedlo. Gospa Kristina je potem domačim razdelila jajca, simbol življenja, šele nato vse ostalo. Nekaj blagoslovljenega kruha je nesla tudi živini v hlev, mrvice pa natresla kokošim. Ponekod so blagoslavljali tudi vejico koromača, ki naj bi obvaroval pred kačjimi piki: “Keder za Veliku nuoč njeseš žjegnet živež, vsemi tudi en vrh koromača, teku te ne bo upičnila nobjena kača”! Velikonočna nedelja je bila dan praznične zbranosti, maše, procesije, zajtrka z blagoslovljenimi jedmi in ciljanja pirhov, igre, med katero so tekmovalci v kuhana jajca metali kovance, ki so morali prebiti jajčno lupino. Na ta dan so ljudje oblekli najlepšo obleko, po možnosti novo, in hiša je morala biti čista, svetla, praznično okrašena. Paznovanje Velike noči se je raztegnilo v beli teden, ko se je še vedno jedlo “žegen”. Velikonočni ponedeljek pa je bil namenjen plesu, zabavi, piknikom in sprehodom, z belo nedeljo pa so se velikonočna praznovanja končala.
Na Ustju, v rodni vasi moje mame, je na veliki petek, prav tako kot nekaj dni pred Božičem, potice, sladek kruh in menihe pekla nona Viktorija. Prihajala je v mamino hišo, kjer je bila krušna peč, in vse sestavine s seboj prinesla v jerbasu. Nono ji je prinesel drva, ona pa je sama zanetila ogenj in skrbela zanj. Po navadi je najprej pripravila šest potic, pri tem sta ji pomagali vnukinji, ki sta v majhnem mlinčku iz litega železa zmleli orehe. Potem je spekla sladek kruh in iz istega testa pet menihov, s katerimi je obdarovala otroke. Na veliki petek je nona tudi kosila v mamini hiši; jedli so mineštro za kosilo, ječmen in kruh za večerjo. Vsi so bili veseli njene prisotnosti, čeprav je na tisti dan veljal strog post, veliko so molili, radia niso smeli poslušati, otrokom je bilo prepovedano razgrajati, niti malice ni bilo na programu, kaj šele, da bi jim bilo dovoljeno okusiti sladke nonine menihe!
MENIHI
Sestavine:
Za tri menihe potrebujemo 550 g moke, 4 rumenjake, 4 žlice sladkorja, 60 g raztopljenega masla, 45 g kvasa, 250-300 ml mlačnega mleka, 1 kavna žlička soli, 1 vrečka vanilje, zribana lupina 1 limone.
Priprava:
V lončku zmešamo kvas, 1 žlico sladkorja in 100 ml mleka ter pustimo, da vzhaja vsaj 30 minut, preostali sladkor raztopimo v mleku. Rumenjake zmešamo s soljo, tako bo postalo testo bolj rumeno. V večjo skledo damo moko, raztopljeno maslo, kvasec, vaniljo, limonino lupino in rumenjake, mesimo in počasi dodajamo mleko (vse sestavine morajo imeti sobno temperaturo). Testo dobro gnetemo, da postane gladko in se ne lepi na prste (vsaj 15 minut), nato ga pokrijemo s prtom in pustimo, da vzhaja vsaj 45 minut. Testo razdelimo na tri hlebčke, vsakega posebej pa še na dva dela, katerih naj bo prvi 1/3, drugi pa 2/3 testa: večji kos testa oblikujemo v daljši svaljek, ki ga nato upognemo v obliki črke U, z drugim delom testa ustvarimo enako debel svaljek, ki ga položimo na sredino – kjer se stikata, položimo trdo kuhano jajce, nato spletemo pletenico. Še 30 minut naj menihi vzhajajo, nato jih namažemo z jajcem in pečemo 40-35 minut pri 175 stopinjah Celzija. Bog žegnaj!

20.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!