Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (34)

Stare jedi v novih loncih (34)

Piše Katja Ferletič / “RAJŽ POŽGAT”

Z oljčno nedeljo se začne neposredna priprava na Veliko noč, ki je največji krščanski praznik. Oljčna nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjamo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja. Na ta dan predstavlja bogoslužno dogajanje Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Odrešenik je na oslu prijahal v mesto in tu doživel navdušen sprejem ljudi, ki so ga pozdravljali z vzkliki hozana, lomili oljčne in palmove veje, jih postlali kot preprogo pred njim. Ljudje so mu mahali z vejami zelenja, ki so ga nabrali na poljih – to je bila že stara tradicija, vezana na judovski praznik “Sukkot”, med katerim so verniki romali v jeruzalemski tempelj in s seboj nosili šopek – “lulav”, sestavljen iz vejic palme (simbol zmagoslavja in kraljevanja, simbol vere), mirte (simbol molitve, ki se povzdiguje v nebesa) in vrbe, katere oblika listkov spominja na zaprta usta vernikov, ki molijo v tišini pred Bogom. Oljčna nedelja je praznik, bogat s simbolizmom, ki je zelo pomemben za katoličane, protestante in pravoslavce. Na ta dan krščanski verniki blagoslavljamo v šope ali butare povezano pomladansko zelenje ali oljčne veje, kar je razširjeno po vsej Evropi že od 9. stoletja dalje. Oljka, zaradi praktičnosti, je bila z leti sprejeta kot univerzalni simbol miru in kot alternativa palmovim vejam, ki jih je bilo veliko težje najti v državah katoliške vere. Tudi listki oljke naj bi predstavljali tišino vernikov, ki spoštljivo trpijo v zadnjih dneh Kristusovega zemeljskega življenja. Posebnost maše na oljčno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom oljčnih vejic in različnih vrst butar pred cerkvijo, ki jih v procesiji med petjem odnesemo v cerkev in jih po maši blagoslovljene odnesemo domov.
Prijazna gospa Ortenzija, doma iz Gabrij, se spominja, kako je bilo pri nas včasih na oljčno nedeljo. Oljke niso krasile domačih vrtov, nihče se ni ukvarjal z oljkarstvom, zato so verniki vejice kupovali na Krasu, v Križu, ali na “placu” v Gorici, kjer pa so jih mastno plačali. Če si kdo ni mogel nabaviti šopka vejic, jih je lahko našel v večjih cerkvah v Gorici: bili so zvezani s trakcem in zraven je bila pripeta manjša podobica. Po slovesni maši in blagoslovu so si ponavadi Ortenzijin oče Vincenc, nono Avguštin in ostali moški na “petelo od kamižole” z bucko pripeli križec, sestavljen iz dveh oljčnih lističev. Ko so se verniki vrnili domov, so oljčne vejice prejšnjega leta sežgali v “špargertu” (na Vipavskem so to naredili šele na Veliko soboto z blagoslovljenim ognjem) in zamenjali z novimi. Nove, blagoslovljene vejice so porazdelili po bivalnih prostorih in obhodili vso domačijo: postavili so jih za Marijino sliko v spalni sobi, za križem nad vhodnimi vrati, na leseno polico v kuhinjskem kotičku, na kateri sta bila kvačkan prtiček in križ, vejice so zataknili tudi po njivah, za vrata hlevov, v kleti, na podstrešja, na kaščo, dali so jih med zrnje, tudi bolniki so se jih morali dotakniti. Vejice so sežigali v “špargertu”, tudi kadar je bila nevihta, neurje z gromom in bliskom – verjeli so, da jih bodo obvarovale pred hudo uro. V štalah so jih obesili za podobo iz lepenke, ki je ponazarjala sv. Antona Puščavnika, zavetnika živinorejcev, kateremu so se v molitvi priporočali za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.
S cvetno ali oljčno nedeljo začenjamo vrhunec cerkvenega leta, ki ga predstavlja veliki teden, višek pa predstavlja velikonočno tridnevje. Na veliki četrtek sklenemo postni čas: gospa Ortenzija se spominja, kako so se vsi v preteklosti trudili, da so spoštovali post, skušali so biti spokorni in dobri do bližnjega, odpovedovali so mesu ob petkih. Med pogovorom so jo spomini popeljali v mladost in otroštvo, v čas, ko je med postom v kuhinji dišalo po “rajžu požganem”.
“RAJŽ POŽGAT”
Sestavine:
1 liter in pol vode, 2 krompirja, 4 pesti riža (približno 130 g), 2-3 žlice moke, 2 žlici olja, malo paradižnikove mezge, sol.
Priprava:
Krompir zrežemo na kocke in ga skuhamo v slani vodi. Posebej v ponev damo olje in na nizkem ognju prepražimo moko, da postane rumena, pri tem stalno mešamo. Ko zmes pridobi barvo, dodamo v ponev eno zajemalko mrzle vode, premešamo in zlijemo v lonec s krompirjem. Dodamo paradižnikovo mezgo in pustimo, naj se še malo kuha, nato damo riž in skuhamo do konca. Bog žegnaj!

13.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!