Stare jedi v novih loncih (33)

Zdi se, da spomladi narava spet popolnoma zaživi, prebuja se in rojeva, brsti in cveti. Ljudje si želimo toplega sonca in svežega zraku, odpiramo okna in vrata in pustimo, da kisik napoji bivalne prostore našega doma. To je idealen čas za globinsko čiščenje hiše. Že od nekdaj so ljudje bili o tem prepričani in snaženje doma opravili vedno pred Veliko nočjo, ki je prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, med 22. marcem in 24. aprilom. Nekoč je bil veliki četrtek zadnji dan, ko se je lahko še opravljalo delo na zemlji, do tistega dne je bilo potrebno tudi hišo pripraviti, očediti in pobeliti pred velikim katoliškim praznikom. Hišni gospodarji so se namreč držali navade, da so ženske ribale pode in lonce, moški pa so belili zidove. Na Poljane je vsako leto prišel pleskar, doma iz Gabrij, ki je v enem tednu prebelil kuhinje vseh vaških hiš: gospodarji so preproste omarice spraznili in povlekli na sredino sobe, jih pokrili in na pod potresli žagovino ali suho listje, mojster pa je začel svoje delo: najprej prvo roko, po končanem krogu kuhinj, še drugo. Vaščani se spominjajo, da je rad pripovedoval zgodbo o tem, kako mu je izredno skop gospodar nekoč naročil, naj na zunanjo steno svoje hiše nariše lepega lovskega psa. Gospodar je hotel psa s čim manjšo “špežo”, tako je naročil pleskarju, naj opravi delo z najcenejšimi barvami in v najkrajšem času. Mojster je skoraj končal svoje risanje, ko je vprašal, ali mora biti pes zavezan z verigo ali prost. Gospodar ni hotel plačati dodatnih ur dela, zato je naročil, naj pes ostane brez verige. Delo je bilo končano in gospodar je bil zadovoljen, nekaj dni kasneje pa je začelo deževati in voda je psa počasi izprala z zidu. Jezni gospodar se je pritožil pri pleskarju, ta pa mu je jasno odgovoril: “Najslabše barve si hotel. Če pa bi bil pes na verigi, bi ti gotovo ne zbežal”!
Torej, medtem ko so moški belili stanovanja in pospravljali borjače, so se ženske skrbno lotile notranje opreme, loncev in podov. Naše none so v ta namen uporabljale veliko naravnih pripravkov in čistil, kot so bili soda bikarbona, kis, limona, pepel, pesek, sol in alkohol. Umazanijo z lesenih podov so odstranjevale z varekino in močnim drganjem, pri tem so uporabljale sirkovo krtačo, stebla njivske preslice pa za čiščenje aluminijaste, emajlirane posode, pekačev in ponev, ki so jih skrbno snele z “nape” nad “špargertom”, kjer so po navadi viseli, in jih nesle ven na dvorišče, kjer so potrpežljivo v vrsti čakali na globinsko čiščenje. Steklenice so očedile s pomočjo peska in vode, okna z vodo, kisom in časopisnim papirjem. Potrebno je bilo sprazniti “vitrino” in oprati vse krožnike, kozarce in skodelice, pridne gospodinje gotovo niso pozabile na noben “škancin”. Tudi volnene “štrmace” in preproge so nesle na dvorišče in jih energično “preteple” s palico in iztepačem. Oprale so vse zavese in “firnik” (na Vipavskem so tako imenovali dolgo zaveso iz močnega blaga, ki je navadno namesto vrat delila kuhinjo od drugih prostorov), tudi kvačkane prtičke, s katerimi so bili okrašeni emajlirani krožniki, ki so jih nekoč uporabljali namesto lestencev, je bilo potrebno oprati in “poštirkati”, da so spet pridobili lepo barvo in obliko. Pridne gospe so spraznile vse omare, osvežile posteljnino in “kovtre”, z “globinom” in mehko krpo “spucale” čevlje. Če so imele blazine in pernice, so jih morale vsakih nekaj let izprazniti in perje preprati, da so se izognile kokošjim ušem. Vsak kotiček se je moral svetiti, šele tedaj so hišo praznično odele z najlepšimi prti in zavesami, ki so jih imele. Kot omenjeno, je moralo biti delo končano pred velikim petkom, dnevom strogega posta, med katerim se ni smelo delati v hiši in obdelovati zemlje. Bil je že prazničen dan, dan, med katerim so fantje drdrali z leseno ropotuljo, dan za molitev in križev pot, dan za “štokfiš”, ki je s polento čakal na mizi za postno kosilo in večerjo.
ŠTOKFIŠ
Sestavine:
1 kg namočene polenovke, 4 žlice olja, 2-3 stroke česna, malo peteršilja, malo paradižnikove mezge, 2-3 žlici moke, sol, poper, parmezan po želji.
Priprava:
Namočeno polenovko kuhamo v vodi 5 minut, odcedimo (malo vode, v kateri se je kuhala, prihranimo) ter odstranimo kosti in kožo – belo kožo lahko prihranimo in dodamo kasneje omaki, da pridobi okus in se zgosti. V olje damo sesekljan česen; ko porumeni, dodamo zdrobljeno meso polenovke, kožo, malo paradižnikove mezge (le toliko, da spremeni malo barvo), sol in poper ter nekaj vode, v kateri se je kuhala polenovka. Kuhamo še približno eno uro. Posebej v lončku zmešamo moko z malo vode in na drobno sesekljanim peteršiljem, zmes zlijemo v omako s polenovko ter še malo pokuhamo. Ponudimo s polento, kruhom ali krompirjem, ki ga po želji lahko zrezanega na kocke skuhamo skupaj z ribo. Bog žegnaj!