Stare jedi v novih loncih (32)

Kdo od nas se še spominja, kdaj je prejel zadnjo razglednico od sorodnikov, ki živijo v oddaljenem kraju, prijateljev z njihovih počitnic, od nekoga, ki nas je po dolgih letih želel samo pozdraviti? Kdaj pa smo mi zadnjič lastnoročno napisali sporočilo na hrbtno stran pisane razglednice? Seveda gre za povsem druge čase, ki danes razglednice počasi, a neizogibno potiskajo v preteklost. Še pred dvema desetletjema je bilo v navadi z izleta in počitnic domačim in prijateljem poslati razglednico s pozdravi. Pred tem, ko telefoni še niso brneli v vsakem stanovanju, so bile razglednice v rabi za pošiljanje kratkih sporočil – na stari razglednici, ki jo mi imamo doma, gospa obvešča sorodnico, da je pri njej doma pustila svoj dežnik in pomotoma vzela njenega. Včasih so se na njih znašli tudi daljši zapisi z novicami iz osebnega in družinskega življenja. Še pred tridesetimi leti smo tako sporočali pozdrave, kaj je novega in kako se imamo, v današnjem digitalnem svetu opravimo to s fotografijo, ki smo jo ustvarili, poslali ali delili na spletnih družbenih omrežjih s svojim pametnim telefončkom. Razglednice so dragocen, bogat vir najrazličnejših podatkov o življenju nekoč, navadah, so zanimiv dokument časa in prostora, saj s pomočjo fotografij na njih lahko spremljamo razvoj pokrajine, mest, vasi in zaznamo spremembe v posameznih krajih skozi desetletja. V evropskem prostoru so se pojavile proti koncu 19. stoletja in kmalu osvojile srca vseh. “Na Slovenskem so se prve razglednice pojavile v osemdesetih in začetku devetdesetih let 19. stoletja. Nedvomno pa ima za uveljavitev razglednic velik pomen iznajdba postopka tiskanja fotografije (knjigotisk). Prvič naj bi bila iz Gorice odposlana razglednica leta 1882. Imela je napis v nemščini Gruss aus Görz, zaradi pomembnosti nemškega jezika v takratni avstro-ogrski državi. Nato so bili napisi na razglednicah v kombinaciji dveh ali treh jezikov – nemščine, slovenščine in italijanščine” (iz knjige Antona Jerkiča Pozdrav iz …). S tiskanjem razglednic so se ukvarjale fotografske in fototipske tiskarne, v katerih so za barvanje kartic skrbele predvsem ženske, izpod čopiča katerih so nastajale prave umetnine. Pošiljanje in zbiranje je bilo zelo priljubljeno v prvi polovici 20. stoletja.
Veliko takih lepih navad, kot smo jih imeli nekoč, žal ni več. V vsakodnevnem vrvežu današnjega časa ljudje spoh ne znamo več čakati. Čisto nekaj posebnega je bilo v poštnem nabiralniku najti razglednico (danes se v njem nabirajo le reklame in položnice), ki jo je prostoročno, z lepo in natančno pisavo, napisal nekdo, ki je prav nas imel v mislih. Z veseljem smo jo prebrali in shranili, obesili na hladilnik, po navadi smo jo “vtaknili” na vratca kuhinjske omare – “vitrine”, v špranjico med lesom in stekom, in tam je visela in čakala, da se ji pridruži kakšna druga. Včasih so nas od tam leta in leta spominjale na neki trenutek, ljubljeno osebo, dogodek, nekaj globljega in pomembnega. Aleš Debeljak, slovenski pesnik, esejist, kritik in profesor, je v svojem življenju nabral na tisoče knjig in nakupil tudi na desettisoče razglednic (zbrane so v knjigi Saj gremo samo mimo). Nenehno je pisal sporočila in jih pošiljal v svet. Na razglednici, ki jo je nekoč pesnik poslal svojemu sinu Simonu, je pesnik napisal: “Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti”. Pisanje razglednic je torej nekaj zelo osebnega.
Pred nekaj tedni nam je telefonirala teta iz Vidma. Začudena in obenem neizmerno srečna nam je sporočila, da je po pošti dobila lepo razglednico – ob prazniku žena ji je pisala sedemletna pravnukinja, ki ji je potem povedala, kako jo je učiteljica naučila pisati razglednice. Učiteljica je svojim učencem razložila, kako so nekoč, ko ni bilo pametnih telefončkov, pisali sporočila na barvane kartončke. Otroci so začudeno spraševali, kaj je to, včasih so jih verjetno videli na stojalih trgovin v kakšnem počitniškem kraju, a sploh se niso zmenili zanje. Učiteljica je povedala, kje naj bo naslov ljubljene starejše osebe, ki si jo je vsak otrok izbral kot naslovnika svoje razglednice, kje mora biti datum in kraj, besedilo pa je vsak otrok napisal po svoji želji in na koncu še podpisal. Vsak malček je tudi sam prilepil znamko, in ko se je skupaj s sošolci peš odpravil iz šole v telovadnico, je razglednico dal v poštni nabiralnik. Nikomur niso ničesar povedali, moralo je biti presenečenje! Res so bile none in tete presrečne, saj so jih razglednice popeljale v leta njihove mladosti, ko so skrbno, z naslovnikom v mislih, zbirale razglednice. Najbolj priljubljene so bile tiste s fotografijami ali risbami z božjih poti (s Sv. Gore, Sv. Višarij, Brezij), ki so bile večkrat tudi blagoslovljene. Besedilo so napisale s čim lepšo pisavo in končno kartico poslale, pričakovanje na odgovor pa je bilo težko. Ko so razglednico pisali fantje ali možje, ki so bili v vojski ali službeno oddaljeni od doma, so včasih napovedali svoj prihod domov, v pričakovanju pa so mame in žene po navadi pripravile piškote ali sladico, ki je bila fantu najbolj pogodu. Teta je vnukinji v zahvalo pripravila skutne “vjetrce”, ki jih je v mladosti rada pekla za take priložnosti, tudi nekaj dni pred prihodom svojega ljubljenega.
SKUTNE “VJETRCE”
Sestavine:
Za testo: 250 g moke, 1 žlička in pol pecilnega praška, 200 g masla, sol, 250 g skute, 1 jajce za premaz. Za nadev: 150g mletih orehov, 100 g sladkorja, 1 žlica ruma, 1 žlica ali več mleka.
Priprava:
Maslo zrežemo na koščke, zmešamo z moko in pecilnim praškom ter dodamo vse ostale sestavine. Pustimo naj počiva vsaj 1 uro, medtem pripravimo nadev – masa mora biti dovolj gosta, da jo lahko s pomočjo vilic enakomerno razmažemo po testu. Testo razvaljamo približno 2 milimetra debelo, polovico pa ga premažemo z nadevom, z drugo polovico pa prekrijemo in nežno potlačimo. S kolescem zrečemo na trakce približno 7 cm dolge in 3 cm široke, vsak trakec v sredini obrnemo in damo na papir za peko ter premažemo z jajcem. “Vjetrce” pečemo na 170-175 stopinj za 15-20 minut.

Piše Katja Ferletič / SKUTNE “VJETRCE”

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (99)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (91)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (95)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme