Stare jedi v novih loncih (30)

Že več desetletij sociologi in zgodovinarji preučujejo “družino” kot tematiko, vredno podrobne analize. Struktura družine se je že od štirinajstega stoletja začela globoko razlikovati med mestom in podeželjem – v mestih je večina prebivalstva živela v majhnih družinah, v bistvu so bili to večinoma obrtniki in trgovci, ki so živeli od svojega dela, na podeželju pa je do prve polovice dvajsetega stoletja gotovo prevladovala kmečka skupnost, v kateri je bila družina neke vrste razširjena enota, ki je vključevala več generacij sorodnikov: očeta in mater, nonote, otroke, neporočene strice in tete. Kmečke družine so bile navadno zelo številne: takrat ni bilo problema, ki muči današnjo družbo, to je demografska rast na ničli – v starih časih je bilo normalno, da so družino sestavljali številni ljudje, saj so bile kmetije velike in rok, ki bi poprijele za delo, vedno premalo, prav zato pa so bili otroci obravnavani kot pravo bogastvo, zastonj delovna sila. Otroci so se rojevali doma, v odsotnosti zdravnika; tega so poklicali le v nujnih primerih. Porodnici je navadno priskočila na pomoč babica, v sosednji sobi je čakal mož, ki je bil najbolj srečen, če se mu je rodil sil, ki bi mu lahko pomagal pri delu in prenesel družinski priimek na naslednjo generacijo. V kmečki družini je navadno veljal patriarhat, ureditev, v kateri je bil oče družinska avtoriteta, pater familias, gospodar, lastnik vseh proizvodnih sredstev, ki je sledil celotni družinski organizaciji: delu na poljih in upravljanju premoženja ter denarja. Oče je bil najbolj moder in izkušen član družine, zato so ga morali vsi poslušati, ubogati in spoštovati, težko se mu je kdo uprl. Navadno je sporočal svoje pomembne odločitve ob kosilu in večerji, ko so bili vsi člani družine ob mizi. V patriarhalni družini je glede na svoje moči in sposobnosti vsak član imel svojo nalogo: medtem ko je oče bil avtoritaren, je mati, ki je bila včasih v popolnoma podrejenem in brezpravnem položaju, skrbela za čustveno plat v odnosih in njena glavna naloga je bila voditi hišo, kuhati, likati, skrbeti za otroke, za gospodinjska opravila, vrt… za “ženska” opravila. Nedostojno bi bilo namreč, če bi se s temi ukvarjali mož in sinovi. Čeprav se je mama največ ukvarjala z otroki, je lahko samo oče določal izredne kazni, zato so se ga otroci včasih bali, do njega in tudi do mame so imeli drugačen, spoštljiv, a nekoliko oddaljen odnos in največkrat so ju vikali. Oče jih je včasih pošiljal “služit” drugam in seveda od njih zahteval, da so mu izročili plačo. Na kmetih so se morali vsi potruditi, saj zemlja je bila radodarna le, če so ji vsi namenjali svojo energijo, oče pa je največkrat zelo strogo določal, kaj bo kdo delal – žena, otroci in hlapci so morali ubogati, delati in molčati. Tak gospodar, strog in avtoritaren nono, je nekoč upravljal kmečko družino na vasi. Otroci so morali ob njegovi prisotnosti vedno molčati, ko pa so se odrasli pogovarjali, so morali nujno zapustiti sobo – vsak pogovor je bil izjemno skrivnosten. Mala osemletna deklica ja vsak dan s sestrico in mamo vestno opravljala svoje delo na kmetiji in ubogala nonota, ker je njen oče padel med vojno. Kmetija je bila velika in nonotu so hodili pomagat delavci iz vasi: s trdim delom so si prislužili malico ali kosilo – denarja ni nihče videl! Gospodar je bil seveda privilegiran in ni jedel, kar so jedli hlapci in ostali člani družine, žena mu je posebej pripravljala okusnejše jedi. Ob obroku se je nono zelo rad norčeval iz ostalih, še posebno iz male vnukinje in jo spraševal, kaj je jedla ona za kosilo, pri tem pa je dobro vedel, da je bila njena jed gotovo zelo skromna, kvečjemu jota. Nekega dne je večerjal v kuhinji. Potem ko so delavci in otroci že pospravili svojo polento z mlekom, se je on še mastil z mesom: celo petelinje stegno si je basal v usta in obela se mu je cedila po bradi. Tedaj se je spet odločil, da bo nagovoril svojo vnukinjo, in ponovno jo je zasmehljivo vprašal: “Kaj pa ste ve jedle doma”? Deklica tokrat ni mogla molčati, popolnoma ji je prekipelo in odločno je nonotu odgovorila: “Jedle smo cvrto kafe”! potem pa brž zbežala iz hiše. Prvič se je zgodilo, da je nekdo gospodarju tako odgovoril, zato se je grozno razjezil: bliskovito je vstal od mize, tako da se je stol prevrnil in petelin poskočil na krožniku, in se odpravil za deklico, tako da so ga morali hlapci držati, da je ne bi ujel in pretepel. Ker vnukinje ni bilo od nikoder, se je znesel nad svojo hčerko, dekličino mamo, češ da ni sposobna vzgajati svojih otrok, ta pa je bila dovolj prisebna, da je molčala in sploh ni vprašala, kaj se je zgodilo, saj samo nonotova beseda je bila “zakon”. Po večerji je deklica, ki se je bala, da bo morala vsem razložiti svoj odgovor nonotu, res poskusila scvreti kavo: na “špargertu” je v ponvici najprej raztopila košček masla, nato pa je vanj vrgla peščico domačega ječmena, ki ga je prej zmlela z mlinčkom. Ko se je ječmen dobro pocvrl, je dodala malo vode in kuhala, končno pa vse zlila na rezino starega kruha in pokusila: sploh ni bilo narobe – okus je bil po ječmenu, kruh se je zmehčal in še toplo je bilo – res je skuhala “cvrto kafe”! Kar se je zgodilo, dekličina predrznost, je bilo za tiste čase nesprejemljivo, nono pa se je počasi le pomiril, pozabil na svojo jezo, a nikoli več ni vnukinje vprašal: “Kaj pa ste ve jedle doma”? Resnici na ljubo doma kave niso cvrle, prav gotovo si niso mogle privoščiti mastnega mesa, poleg polente in mleka pa so po navadi res jedle le preprosto joto.
JOTA
Sestavine:
300 g kislega zelja, 300 g krompirja, 250 g fižola, 2-3 žlice olivnega olja, 2 stroka česna, 2 žlici moke, sol, poper, 2 lovorova lista, 2-3 dl vode.
Priprava:
V lonec damo že prej namočen fižol, krompir, sol, poper, 2 lovorova lista in skuhamo skoraj do mehkega. Po želji lahko dodamo tudi košček prekajenega mesa, pršuta ali klobaso, ki smo jih prej na pol skuhali v vodi. Posebej damo kislo zelje v lonec, prekrijemo z vodo in skuhamo. V drugo kozico damo olje, česen in dve žlici moke in na tem prepražimo zelje z njegovo vodo vred. Krompir in fižol zmečkamo z vilicami, jima dodamo prepraženo zelje in še malo pokuhamo. Namesto kislega zelja lahko uporabimo kislo repo. Nekoč so s krompirjem in fižolom skuhali tudi dve pesti ječmena, nekateri pa so joti dodali še pest koruzne moke in še malo pokuhali. Vsekakor spomnite se, da je jota še boljša naslednji dan. Bog žegnaj!