Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (29)

Stare jedi v novih loncih (29)

Piše Katja Ferletič / “TOČ DI ŠIMJA”

Pust se pri nas uradno konča na pepelnično sredo. V Doberdobu na zadnji pustni dan priredijo pogreb strica Lovreta, slamnate lutke, oblečene v staro obleko in postavljene v leseno krsto. Nekoč je Lovre ležal “na parah” v osmici do popoldneva, ko so ga končno dvignili in nesli po vasi v žalostnem pogrebnem sprevodu. Za “mrtvim pustom” so hodili tudi “duhovnik”, ki je z vinom škropil po ljudeh, “boter”, “vdova”, ki je jokala in se večkrat onesvestila, visoki pustni svečeniki in Lovretovi sorodniki ter prijatelji. Potem ko so mrtveca stehtali in prebrali njegovo oporoko, po branju litanij in obupanem joku, so ga končno zažgali, z njim je na grmadi zgorelo vse zlo preteklega leta in pust se je uradno končal. Zvečer so pogrebci skupaj pojedli, kar je na “briški” ostalo od pustnega nabiranja, dekleta pa so nekoč morala na pepelnično sredo ostati doma.
Pustne dni so nekoč praznovali z dobrimi, obilnimi, cvrtimi jedmi – za pust morajo biti siti vsi: človek, živina in duhovi. Najbolj znane sladkarije so pustni krofi, pri nas pa so cvrli še “štraube, miške, fritule ali kroštole”. Kar je krofov ostalo, so jih ponekod na podstrešju posušili in po štiridesetdnevnem postu so bili dobri za v belo kavo, saj po pustnem prenajedanju pride vedno čas za post, ki se začne na pepelnično sredo – pepelnico, praznikom v katoliškem koledarju 46 dni pred Veliko nočjo. Bistvena značilnost pepelnice je obred pepeljenja – posipanja s pepelom. Pri tem obredu duhovnik vernikom na čelo s pepelom nariše znamenje križa v spomin na minljivost življenja na zemlji. V postnem času bi se verniki morali odreči grehu in se pripraviti, da s Kristusom vstanemo k novemu življenju. Pepelnična sreda in veliki petek sta dneva strogega posta. Postno čiščenje, uživanje lahke hrane, poznajo vse kulture, tudi najstarejše. Ljudje so bili nekoč v tem času, med pripravo na praznovanje Kristusovega vstajenja, zelo strogi sami s sabo, niso se le vzdrževali pri jedi in pijači, ampak tudi pri praznovanjih in izražanju veselih čustev. Takrat se ni smelo plesati in ni bilo nobene glasbe, ljudje so se izogibali vsem slabim navadam, kot je bilo prekomerno uživanje alkohola in tudi kajenje. Niso se smeli poročati, saj se kaj takega za kristjana ne spodobi – starejši so pravili, da se v postnem času ženijo le vrabci in mačke. Če so po naključju na vasi fantje kaj zapeli ali zavriskali, to starejšim ni bilo po volji, tudi plesanje je bilo strogo prepovedano. Vsaj do polovice 19. stoletja je bil postni čas obdobje intenzivne duhovnosti, postili so se strogo. Med postom so se po naši tradiciji izogibali mesu, tudi jedi niso smeli zabeliti z mastjo – samo bolnim ali porodnicam je bilo dovoljeno uživati ribe, “štokviž”, “župo požgano” in preproste, lahke golaže brez mesa, kot je bila pri nas npr. zelo preprosta jed s simpatičnim imenom – “toč di šimja”. Postna hrana je bila še do pred nekaj leti prav taka, brez mesa, tudi brez ocvirkov, masti, klobas, salam in slanine, vendar z ribami.
Zadnja leta je cerkvena oblast post prilagodila novejšim človeškim navadam in zaradi korenito spremenjenih življenjskih razmer so danes postna pravila zelo omiljena. Post vsekakor pomeni zdravljenje duše in telesa, zajema celega človeka, ki se ne posti le pri hrani, ampak si prizadeva za dobrodelnost, pravičnost, ljubezen, polnost življenja. Vseeno pa se skušajmo vzdržati sladkarij, mesa ob petkih, morda od kave ali kajenja, lahko pa tudi televizije, računalnika. Namesto tega lahko več časa namenimo stikom z bližnjimi, pomoči drugim, posebni skrbi za koga v bližini, ki je ostarel, bolan, osamljen, reven ipd. Postni čas je čas pokore, v tem obdobju pa lahko poskusimo pripraviti jed po hitrem in preprostem receptu naših non: to je “toč di šimja”, za konec pa si lahko privoščimo priboljšek, sladke “šnite”.
“TOČ DI ŠIMJA”
Sestavine:
2 žlici olivnega olja, polovica čebule, 2 velika krompirja, sol, poper, približno 125 ml paradižnikove mezge, sesekljan peteršilj.
Priprava:
Na dveh žlicah olivnega olja porumenimo pol čebule ali eno šalotko. Damo žlico vode in dva velika krompirja, zrezana na kocke, dodamo še sol in poper ter toliko vode, da bo krompir pokrit. Kuhamo pokrito na nizkem ognju. Ko je krompir skoraj kuhan, dodamo paradižnikovo mezgo in še malo pokuhamo. Na koncu dodamo malo sesekljanega peteršilja (none so rade pravile: “S peteršiljem je bolj prtično”!) in serviramo s kruhom ali polento. Bog žegnaj!

10.03.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!