Stare jedi v novih loncih (28)

Premalo se govori o spoštovanju, premalo spoštujemo, še posebno starejše ljudi. Nekoč je bilo gotovo drugače. Pred petdesetimi leti je na srednji šoli poučeval g. Dragotin Butkovič, nečak Petra Butkoviča Domna. Učil je verouk, slovenščino, latinščino in druge predmete in njegovi učenci so ga imeli radi, ker jim je ob rednem pouku posredoval še marsikaj drugega, kar ni spadalo v šolski program. Bil je izreden človek. Učil je, da je spoštovanje velika vrednota, ki jo je treba negovati vsak dan. Spoštovati moramo vsakogar, starejše ljudi pa še posebno. Nekega dne je v razredu svojim učencem povedal zgodbo o spoštovanju. V preprosti družini, kjer je bilo več otrok pri hiši, so se vsi radi zbirali okrog kuhinjske mize za kosilo in za večerjo, staremu nonotu pa so pogrnili manjšo mizico v kotičku. Nekega dne malega Tončka opoldne ni bilo v hiši. Mama in tata sta ga iskala, bratci so pregledovali vsak kotiček na dvorišču, končno pa ga je tata le našel: Tonček je bil v domači mizarski delavnici. Tata ga je začudeno pogledal in vprašal, kaj vendar počenja, saj je čas za kosilo. Tonček je očeta pogumno pogledal v oči in mu odgovoril: “Zate pripravljam mizico, na kateri boš jedel, ko boš postal star”! Učence je zgodba zelo prizadela, še danes se je spominjajo, saj so zrasli v prepričanju, da je treba s starši in starejšimi ljudmi na splošno prijazno ravnati. V mislih jim še brenči tudi star pregovor, ki pravi: “Ti očeta do praga, sin tebe čez prag”!
Ko sem bila otrok, so me mama, nona in pranona učile, kako se je treba obnašati s starejšimi: vedno in kjerkoli koga srečamo, ga moramo vljudno pozdraviti, stol mu moramo odstopiti, če ga že nima, po možnosti, tudi če nam je težko, ga moramo prijazno nagovoriti. Zrasla sem v “razširjeni” družini, a ne v modernem smislu. Razširjena je bila, ker nas je bilo dosti in smo vsi zrasli na istem borjaču, kjer smo se naučili hoditi, se peljati s kolesom, kjer smo brcali žogo, poleti jedli lubenico in se močili z “žlaufom”, od časa do časa pa se tudi grobo skregali. Najstarejša v družini je bila nona Roža. Kako zelo radi smo jo imeli! V svojem življenju še nisem spoznala tako mile, prijazne, globoko verne osebe, ki je toliko hudega prestala. Fizično je bila popolnoma “izrabljena” od mnogih nosečnosti, od trdega dela, od smrti marsikaterega svojega otroka, od vsega hudega, kar ji je življenje namenilo, a kljub vsemu je bila še vesela. Z upanjem in ljubeznijo do svoje družine je kljub visoki starosti še hrepenela po boljši prihodnosti. Vse nas je imela zelo rada in mi njo. Pripovedovala nam je pravljice, še posebno zgodbo o “mičkeni ženi”, ki je “duhterja” s palico udarila po nosu. Po žepih je vedno imela bombone in lešnike, s katerimi smo se lahko posladkali. Pazljivo nas je poslušala, ko smo ji pripovedovali o naših dogodivščinah v šoli in vrtcu, ploskala, ko smo ji kaj zapeli. Zadnja leta svojega življenja, zapustila nas je dan po svojem devetindevetdesetem rojstnem dnevu, je bila v skoraj vegetativnem stanju. Naša nona, njena hči, je tako ljubeče skrbela zanjo do poslednjega dne. Nas otroke je nagovarjala, naj stopimo do none Rože, naj jo pobožamo in ji kaj povemo, in mi smo jo z veseljem ubogali ter za trenutek zapustili svoje igre. Vedeli smo, da, čeprav ni več govorila in sploh se ni premikala, je vseeno občutila našo bližino, veliko ljubezen, ki smo jo imeli do nje. Umrla je zelo umirjeno, njeno drobno telesce se je v trenutku sprostilo, nas pa je zapustila s praznino v srcu. Od naše “mičkene žene” smo se naučili spoštovati ljudi, še posebno starejše, sploh ne bi mogli drugače ravnati. Vsak dan je preživljala med kričanjem otrok, kramljanjem odraslih, pričkanjem in objemanjem, nikoli ji ni bilo dolgčas, veliko starejših ljudi pa je samih, nanje se malokdo spomni, še posebno v modernem vsakdanjem vrvežu. Tako je tudi teta Marička živela sama, a, hvala Bogu, imela je nečake, ki so jo občasno razveselili z obiskom. Še posebno ena izmed njih je dobro vedela, da je bilo teti všeč pojesti kaj slastnega, zato ji je večkrat prinesla kaj dobrega za pod zob. Teta je zelo rada imela slane “kanelone” iz palačink, imenovala pa jih je “kandeloni” in si jih je zaželela še posebno za svoj rojstni dan. Kako malo je potrebno, da izrazimo spoštovanje, da starejšo osebo razveselimo, naj bo to objem, lepa beseda ali z ljubeznijo pripravljena jed.
“KANDELONI” TETE MARIČKE
Sestavine:
Za približno deset palačink potrebujemo 3 jajca, 150 g moke, 150 ml mleka, 50 ml gazirane vode, ščepec soli, 1 žlico olja. Za nadev: 150 g šunke, 250 g mehkega sira, 20 g naribanega parmezana, 1 smetano.
Priprava:
Z metlico stepemo jajca, sol in moko. Počasi dodajamo mleko in vodo, nazadnje olje. Masa mora biti gladka in tekoča, ne pa vodena. Pustimo, naj počiva vsaj pol ure. V ponev damo kapljico olja, počakamo, da se dobro segreje, nato z manjšo zajemalko vlijemo maso in popečemo na obeh straneh. Palačinke damo na krožnik in jih pokrijemo, nato vzamemo ostale sestavine: vsako palačinko posebej pa napolnimo s šunko in sirom ter jo zvijemo. Pekač namažemo z maslom in vanj zložimo palačinke eno ob drugo. Smetano razredčimo z manjšo količino mleka ali bešamela in vlijemo na “kandelone”. Skrbno polijemo tudi po robovih, da se med pečenjem ne bodo preveč izsušili, nato potresemo s parmezanom. Pečemo približno 10 minut na 175-180 stopinj. “Kandelone” lahko serviramo tako, še boljši pa so, če jih prelijemo z omako iz gob. Palačinke lahko pripravimo tudi dan prej, jih v hladilniku shranimo dobro pokrite s plastično folijo in jih nato napolnimo in spečemo pred uporabo. Bog žegnaj!