Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (24)

Stare jedi v novih loncih (24)

Piše Katja Ferletič / “TINFENE VRZOTE”

“Vrzote”, tako imenujemo pri nas ohrovt, so bile od nekdaj zelo pomembna in razširjena zelenjava, še posebno v Sovodnjah in seveda v Štandrežu, kjer jih imenujejo “vržoti”. Štandrežci so Sovodenjcem nadeli vzdevek “rus jedrik”, ti pa so prebivalce Štandreža že od davnih časov zmerjali z “vržotarji”.
Sovodenjski in štandreški kmetje so bili mojstri za zelenjavo. Na svojih vrtovih so pridelovali razne dobrote. Veliko pridelka, seveda tudi vrzote, so z lesenimi vozovi nosili v Štandrež trgovcem, ki so jih nato prodajali v Trst. Štandreški kmetje pa so bili še posebno podjetni, saj se niso zadovoljili le s prodajo trgovcem ali na drobno na goriški tržnici, svoje pridelke so prodajali še dlje kot v Trst, celo na Dunaj, vozili so jih namreč tudi na goriško železniško postajo, kjer so jih naložili na vagone. Tam so tudi prevzemali gnojila in ostalo, kar so potrebovali za svoje delo na njivah, vrtovih in kmetijah. V knjigi z naslovom Kako smo trgovali, avtorice Elde Grauner, je napisano, da so jeseni leta 1901, ko je bila na Dunaju prva vseavstrijska vrtnarska razstava, bili s svojimi stojnicami prisotni tudi štandreški kmetje. Razstavljenih je bilo 35 vrst zelenjave, “od solate, krompirja, zelja, radiča, kardov, brokolov, kavolov do korenja”. Za razstavo je bila občina St. Andrež odlikovana s “prvo ceno”, to je z zlato državno svetinjo. Gotovo so se vrzote izkazale!
Nastanek in razvoj Štandreža je povezan z zemljo in kmetijstvom, ki se je še posebej pod Avstro-Ogrsko zelo razvilo. Glavni zaslužek od prometa s štandreško zelenjavo pa so imeli goriški in tržaški trgovci, kmetje so iztržili zelo malo, čeprav so imeli veliko dela. Prva svetovna vojna je štandreško kmetijstvo močno prizadela, saj se je delovna sila izselila, živino so pobili, polja pa razkopali, v obdobju med vojnama pa se je situacija nekoliko izboljšala. Do leta 1950, ko se je v Štandrežu pojavil prvi traktor (znamke Steyer), so vsa težka dela, od vleke vozov do oranja, opravljali s pomočjo živine. Živali so nosile nagobčnike “košiče”, ki so jim onemogočali poškodovati pridelke. Tudi namakanje vrtov in njiv je bila zahtevna zadeva: še po drugi svetovni vojni je bila voda, ki je tekla po cevi ob vznožju ceste, ki povezuje ulico sv. Mihaela z ulico Carso, skoraj edini vir za namakanje zelenjave (iz publikacije Nastanek in razvoj Štandreža). Kmetje so iz cevi vodo pretakali v velike lesene sode na vozovih in se nato odpravili na polja.
Vrzote so sejali na začetku julija. Ko so zrasle, so jih s pomočjo lesenih in kasneje kovinskih klinov presadili v “ljehe” v domači zemlji. To opravilo so po navadi počenjali meseca avgusta, septembra pa so vrzote okopali, oborali in nato pustili mirno rasti. Pobirali so jih v drugi polovici oktobra, samo tiste s “trdo glavo”. Nekateri kmetje so vrzote presajali v več izmenah, tako da so jih pobirali od oktobra do Božiča, najboljše naj bi bile vrzote, ki so “dobile mraz” oz. slano. Kmetova hči se spominja, da je nekoč sneg predčasno pobelil njihova polja. Po sneženju se je temperatura krepko znižala pod ničlo in mraz je trajal dalj časa. Vse je popolnoma zmrznilo. Ker so doma pridelovali veliko vrzot, je bil oče v skrbeh, tako se je odpravil na njivo in nabral tri glave. Prinesel jih je domov in shranil v štalo. Ko so se glave vrzot odtalile, jih je dobro pregledal in z veseljem ugotovil, da jih je zapadli sneg zaščitil pred poledenitvijo. Pridelek je bil na varnem!
Nekoč so vrzote uporabljali v različne namene: sveže zunanje liste so npr. malo potolkli in jih nato privezali na otečene, boleče ude (uporabljali so jih tudi za lajšanje bolečin revme) in pustili tam čez noč, z gršimi listi pa so se veselile domače kokoši, ki pozimi niso imele na razpolago tako velikih količin zelenjave kot poleti. Nekoč so vrzote kuhali na različne načine. Pripravljali so mineštro, “kuhnjo z vrzotami”, “tinfanim oz. tenstanim” v kozici so dodajali slanino, ocvirke in krompir.
“TINFENE VRZOTE”
Sestavine:
1 kg ohrovta, 2 žlici olja, 1 strok česna, 1 žlica moke, sol, poper, malo sesekljanega petršilja, 2 krompirja in po želji še 50 g slanine, ki jo prepražimo na olju.
Priprava:
Ohrovt dobro operemo, odcedimo in mu izrežemo trše dele. Oprane liste narežemo na debele rezance, krompir na debelejše kocke in skupaj skuhamo v slanem kropu, v katerega smo dodali tudi dve žlici kisa (med kuhanjem bo tako ohrovt manj dišal). Ko je kuhano, odcedimo. Med tem časom damo v kozico 2 žlici olja, strok česna in žlico moke ter mešamo, da se naredi bledorumeno prežganje. Dodamo kuhan ohrovt in rahlo popramo, po potrebi malo zalijemo s kropom ali juho ter pražimo – “tinfamo”. Skoraj na koncu kuhanja dodamo sesekljan peteršilj, serviramo lahko s polento ali kot prilogo. Bog žegnaj!

02.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!