Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (23)

Stare jedi v novih loncih (23)

Piše Katja Ferletič / RIŽOTA Z “VIGURJEM”

V starih časih so naši ljudje živeli skromno, a bili so iznajdljivi in znali so primerno izkoriščati vse to, kar so imeli in kar jim je narava dajala na razpolago. Obdelovali so zemljo, redili živino in hodili na lov. Zelo srečni so bili še posebno tisti, ki so živeli ob reki ali jezeru. Doberdobsko jezero je bilo v preteklosti zelo bogato z ribami. Vaščani so radi hodili ribarit, čeprav je bilo že tedaj potrebno imeti uradno dovoljenje in baje so ga v vasi imeli le člani ene družine. Ti so lovili ribe dvakrat, trikrat na teden in jih prodajali sovaščanom: največje ribe so prodali po dražji ceni, za revnejše kmete pa so na koncu ostale le ribice. Tudi drugi mladi vaški fantje so ribarili, čeprav niso imeli dovoljenja. Lovili so manjše ribe “žgardole”, kline, ščuke in seveda “vigurje” – jegulje. Pri tem poslu so uporabljali mreže in parangale, ki so ribiške priprave iz plovcev, vrvic in na njih pritrjenih trnkov. Na jezero so se odpravili že v zgodnjih jutranjih urah, nategnili parangale in potrpežljivo čakali: vedno so ulovili kaj za v ponev. Nekateri so uporabljali tudi “kogol”, posebno napravo iz “biek”, iz vrbovih vej vezano košaro v obliki lijaka, ki je imela na ožji odprtini pritrjeno mrežico. Lovili pa so tudi z ribiškimi palicami iz bambusa in dolgo ribiško vrvico (“fil di spagna”) ter plutovinastim zamaškom namesto plovca, na trnke pa so pritrjevali manjše ribice. Gospodinje so rade imele “vigurje” in iz njih pripravljale “brodet”, neke vrste golaža oz. gosto juho. Jegulje iz Doberdobskega jezera pa je bilo potrebno najprej žive zapreti v kletko in jih vsaj tri dni pustiti v čisti vodi v domači štirni, tako da so se “očistile” in niso imele več okusa po blatu z dna jezera. O ribolovu v reki Vipavi pa sta mi pred kratkim pripovedovali naši dragi sosedi Sonja in Vesna, ki sta obujali spomine na mlada, otroška leta, ko so “Vsrajci” – prebivalci spodnjega dela Sovodenj – hodili na Vipavo lovit ribe in školjke. Na domačo reko so bili ljudje vedno zelo navezani: ob njeni strugi so napajali živino, prali perilo in zelenjavo, v sušnih obdobjih so vodo nosili v vrčih do vrtov in njiv. Od pomladi do jeseni so se v njenih hladnih vodah radi kopali, lovili ribe, “vigurje” in nabirali podolgovate, črne rečne školjke, ki so jih imenovali “žnjeki”, pozimi pa, ko je reka zmrznila, so se po njeni površini radi drsali. Otroci so se vedno igrali ob vodi, starejši pa so jih svarili, naj bodo previdni, saj skriva Vipava veliko nevarnosti. Pripovedovali so jim zgodbo o dveletnem dečku, “bratu nonota Tonita”, ki je v njej utonil, učili so jih, kako je speljana rečna struga, kakšen je tok reke, tako da so ga tudi najmlajši spoznali in se lahko varno kopali v njem. Sosedi se spominjata, da se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat s kajakom privozil mimo gospod iz Štandreža, ki je imel na zapestjih pritrjene žive vodne kače, kot da bi nosil zapestnice. Otrokom jih je razkazoval in jih učil, kako razlikovati navadne kače od nevarnih. Starejši so govorili tudi o nevarnih skritih vdolbinah in “bjeznu”, kjer je bila voda najglobja in so v njej plavale zelo velike ribe. Otroci so zelo radi skakali v vodo, plavali in tekmovali v vzdržljivosti vsak poletni popoldan. V parih so s pomočjo robca lovili majhne ribice, jih doma postavili v vaze in si tako ustvarili akvarij. Vsi fantje, z ribiškim dovoljenjem ali brez njega, pa so ribarili. Ribiško palico so si sami izdelali, tudi trnke in vabe so si sami pripravili – lovili so muhe, deževnike, kobilice, manjše ščurke in nabirali murvice. Včasih so si izposodili sosedovo barko, večkrat pa so veslali na “brijonih”, neke vrste splavih, preprostih, navadno iz štirih hlodov ali tramov narejenih plovilih. Lovili so na krajih, kjer so vedeli, da se zbirajo ribe. “Vsrajci” radi pripovedujejo zgodbe o svojih dogodivščinah ob reki. Gospa Draga se spominja, kako je še zelo majhna brez dovoljenja šla na ribarjenje. Nekega dne je v kuhinji, po kosilu, ujela dve debeli muhi. Starši so si tedaj privoščili popoldanski počitek, ona pa si je na skrivaj sposodila bratovo palico in trnek in šla k Vipavi. Muhi je nabodla na trnek, vrgla v vodo in kmalu ulovila ribo. Sploh ni mogla verjeti svojim očem, ko pa se je zavedela, da bo morala staršem razložiti, kako je na skrivaj sama odšla od doma, je bila takoj v skrbeh. Skoraj zajokala je. Riba se ji je zasmilila in misel na to, kako bo mama jezna, jo je mučila. Hvala Bogu se ji je doma kamen s srca odvalil, saj je nepričakovano starši niso ošteli, mama je bila celo vesela, ker je tako lahko za večerjo pripravila okusen golaž. Tudi sosed Slavko je rad ribaril. Zelo rad je tudi pel. Še posebno, ko se je odpravljal na lov, je glasno prepeval, tako da je tudi domača muca Miki vedela, kdaj je namenjen k Vipavi. Muca je nekega dne na skrivaj Slavku sledila in potrpežljivo čakala na plen. Slavko je ulovljene ribe postavljal v mrežico v vodo in, nič hudega sluteč, nadaljeval svoje delo. Kar v trenutku je Miki ukradla živo ribo iz mreže in bliskovito zbežala. Šla je po stezi domov, čez dvorišče, po lestvi na senik in tam pogostila v senu skrite mladiče.
Ribe pa gotovo niso bile samo za mačke ali v vazico! Gospodinje so rade zrezale kline na kose, jih pomokale in ocvrle na olju ali masti. Glavam so dodale strok česna, peteršilj in paradižnikovo mezgo in skuhale golaž, z ostalo maščobo pa so zabelile zelenjavo. Iz jegulj so tudi v Sovodnjah kuhale “brodet”, rade pa so pripravile tudi zelo okusno rižoto.
RIŽOTA Z “VIGURJEM”
Sestavine:
600 g očiščenega “vigurja”, 250 g riža, belo vino, pol čebule ali ena šalotka, 1-2 žlici paradižnikove mezge, 2 žlici olja, peteršilj, sol 1 korenje, 1 steblo zelene, košček masla in malo parmezana.
Priprava:
Najprej pripravimo jušno osnovo: v 3/4 litru vode skuhamo na koščke zrezana korenje in zeleno. Jeguljo zrežemo na 4-5 cm velike kose. V kozici prepražimo čebulo, da postekleni, dodamo jeguljo in pustimo, da malo porjavi, nato vlijemo vino in počakamo, da alkohol popolnoma izhlapi. Dodamo 1-2 žlici paradižnikove mezge in nekaj jušne osnove. Solimo in kuhamo slabe pol ure pokrito in na nizkem ognju. Kose jegulje odstranimo in shranimo na toplem: 4 kose pustimo cele, ostale zrežemo na manjše koščke. V omako damo riž in pustimo, da zavre, nato dodamo koščke jegulje in po potrebi še juho. Ko je riž skoraj kuhan dodamo peteršilj. Odstavimo z ognja in premešamo s koščkom masla in malo parmezana. Ko riž serviramo, dodamo na sredino še večji kos jegulje, ki smo ga prej shranili. Bog žegnaj!

29.01.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!