Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (22)

Stare jedi v novih loncih (22)

Piše Katja Ferletič / JEŠPRENJ Z “RUSIM JEDRIKOM” IN KLOBASO

Na Goriško prihaja vedno več ljubiteljev dobre kuhinje, veča se kakovostna enogastronomska ponudba in gostinci pri tem namenjajo veliko pozornost posebni vrsti rdečega radiča – goriški roži. To je “siljeni” radič, zimska specialiteta, ki je videti kot cvet vrtnice. Prav goriški kmetje so iz domačih sort s selekcijo razvili sorto, ki razvije čudovito, rdeči vrtnici podobno glavo, zato je dobil ime goriška roža. Ta radič lahko gojijo le pridelovalci iz goriške občine, Solkana in Sovodenj. Sovodenjski kmetje so goriško rožo – “rus jedrik” pridelovali že v daljni preteklosti, prav zato so Štandrežci, ki so pridelovali ohrovt – “vrzote” in bili znani kot “vržoterji”, prebivalce Sovodenj imenovali kar “rus jedrik”. Prodaja te zelenjave je bila za veliko vaških kmetov glavni vir dohodka v zimskih mesecih, vedno pa so pri tem tekmovali s Solkanci, ki ta radič imenujejo “regut” oz. “sukenski regut”. “Rus jedrik” in “regut” se med seboj razlikujeta po mineralih in drugih snoveh, ki jih črpata iz zemlje, v kateri raseta, vode in seveda zraku. Vsi pridelovalci goriške rože, sovodenjski, goriški in solkanski, so bili vedno zelo ponosni na svoj radič, skrbno so hranili pravo seme in ga le s težkim srcem odstopili komu drugemu.
Pri pridelovanju “rusega jedrika” je bilo vedno ogromno dela, znanje pridelave se je prenašalo iz roda v rod. Na začetku julija so radič sejali, ko je malo zrastel, pa so ga presadili, to so navadno počenjali od 20. julija do 15. avgusta. V zemlji je uspeval do konca oktobra ali začetka novembra, ko so ga izkopali, očistili, odvrgli zunanje liste in pustili samo srce in korenino. Nekateri kmetje so rastlinice radiča položili eno zraven druge v globoko izkopano jamo na vrtu, kamor so dali žagovino, zemljo in gnoj, večina pridelovalcev pa ga je vsadila v štalo, na toplo, na že pripravljeno podlago iz slame in odrezanih, odpadnih listov radiča, žagovine in živalskega gnoja, dobro zalila in pokrila z žakljevino ali starimi rjuhami. Radič so morali odkrivati in paziti, da ni začel plesneti, zalivali so ga vsake štiri dni. V štali sta bili vedno primerni temperatura in vlaga – za to je poskrbelo govedo. V takem prostoru je radič lepo uspeval, in ko se je njegovo srce razvilo v obliko lepe vrtnice, je prišel čas, da so ga kmetje spet vzeli v roke, ga očistili, odrezali korenino in zunanje liste in pripravili za prodajo. Čistili so ga vedno v štali, zgodaj zjutraj, pred molžo, in v večernih urah, ko je bilo ostalo delo opravljeno. To je bilo delo za domače ženske, a tudi sorodnice in sosede so priskočile na pomoč. Za domačo uporabo so obdržale samo slabše, predrobne, grše glave radiča, druge so same peljale na prodaj na tržnico v Gradišče ali Gorico. Nekateri kmetje so svoj pridelek vozili na zbirališče v Štandrež, kjer so ga prodali velikim trgovcem, ki so ga nato vozili v Trst. Takih večjih trgovcev je bilo v preteklosti veliko, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar pet, na začetku devetdesetih let pa sta ostala le še dva. Preden so zelenjavo odkupili, so jo skrbno pregledali in ocenili, šele nato so se odločili za nakup, pridelek stehtali in naložili na tovornjak.
Tako je bilo novembra in decembra v štalah sovodenjskih kmetov vedno zelo živahno: polovico prostora je zasedel radič, v drugi polovici pa se je stiskala živina. Soseda se spominja, da proti koncu osemdesetih let doma niso imeli več goveda, a v štali so še vedno redili prašiče. V ta namen je njen oče prostor razdelil z zidom in težkimi železnimi vrati, a ker so prašiči izjemno inteligentne živali in jim je uspelo z rilcem odpreti vrata, je moral na ta pritrditi še dodatno varnostno zaklopko. Nekoč je oče nekaj prašičev prodal, a preden sta jih s prijateljem vodila iz štale na tehtnico in nato peljala h kupcu, je prijatelj, kljub očetovim priporočilom, vrata svinjaka slabo zaprl, češ “saj je to samo žival …”. Žal pa je sosedinega očeta, ko se je vrnil domov, v štali čakalo neprijetno presenečenje: prašiči so vrata odprli, glavce radiča pojedli in korenike poglodali – tako kmet ni imel več kaj prodati trgovcem v Štandrežu. Tisti dan so za kazen prašiči dobili namesto krme samo vodo!
Nekoč so kmetje pravili, da “rus jedrik ima cenu, ker ga mora kmet sedemkrat primit v roke”, saj najprej shrani seme, nato radič seje, presadi, pobere, očisti in preloži v štalo, ga zbira in pazi, da se ne pokvari, na koncu še ponovno očisti in proda. Danes restavracije ponujajo različne jedi iz “rusega jedrika”, dober pa je tudi surov, kot zimska solata, obeljen z olivnim oljem in kisom. Nekoč so ga zabelili tudi z ocvirki, fižolom, jajcem in krompirjem, kasneje so iz njega skuhali tudi juho, pripravili rižoto, napolnili cmoke, ga ponudili popraženega s polento in sirom, če pa je imela gospodinja na razpolago kako klobaso, je rada pripravila okusno jed z “rusim jedrikom” in ješprenjem oz. “ječmenom”.
JEŠPRENJ Z “RUSIM JEDRIKOM” IN KLOBASO
Sestavine:
250 ješprenja, pol čebule ali 1 šalotka, 130 g radiča, 1 klobasa, kanček vina, 1 žlica olivnega olja, košček masla, sol.
Priprava:
Ješprenj namočimo (sledimo navodilom na embalaži) in v vodi kuhamo toliko časa, da je skoraj kuhan. Med tem časom v kozici prepražimo čebulo, žličko olja in razdrobljeno klobaso. Dušimo približno deset minut, nato dodamo narezan radič in mešamo, dokler se ne zmehča. Dodamo kanček vina in počakamo, da alkohol izhlapi. Ješprenj damo v kozico z radičem in klobaso in po potrebi zalijemo z njegovo vodo. Solimo po okusu, pri tem pa moramo paziti, saj je klobasa sama po sebi že precej slana. Kuhamo še nekaj minut, nato odstranimo z ognja in ješprenju dodamo še malo masla in parmezana. Dobro premešamo, in preden serviramo, pustimo, da še nekaj minut počiva, na koncu pa kot po navadi še: Bog žegnaj!

19.01.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!