Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (19)

Stare jedi v novih loncih (19)

Piše Katja Ferletič / POLJANSKE PAŠTE

“Sveti Nikolaj, prinesi mi kaj, šibe mi ne nosi, Katja te lepo prosi”!
Sveti Nikolaj je krščanski škof in svetnik iz Mire, današnje Turčije. Slovenci ga imenujemo sveti Miklavž in o njem govorimo kot o dobrem možu, ki otrokom prinaša darove. Sv. Miklavž goduje 6. decembra in je v Cerkvi od 11. stoletja dalje v časteh kot velik svetnik, ljudski dobrotnik, ki prihaja iz mrzle zimske noči v toploto preprostih kmečkih hiš in mestnih sob, razdeli svoje darove in v spremstvu angelčkov in parkeljnov ponovno izgine. Gotovo je eden najbolj priljubljenih svetnikov, s posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, saj pridne, ubogljive nagrajuje, porednim pa prinese šibo in jih prepusti kaznim hudobnih parkeljnov. Podoba tega prijaznega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let: vsi ga poznamo, oblečenega v dolgo belo haljo, čez katero nosi mašni plašč, na glavi ima mitro, v eni roki škofovsko palico, v drugi pa knjigo, v kateri piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, s črnimi pa dejanja porednih. Nujno mora imeti še dolgo belo brado in bele rokavice na rokah. Tako kot tudi danes so starši nekoč otroke vedno opozarjali, naj bodo pridni, če hočejo, da jim Miklavž kaj prinese, naj ubogajo in svetniku v pismu izpovejo vse svoje želje. Gotovo so bila darila v preteklosti povsem drugačna od današnjih dragih igrač: nekoč so otroci, v pričakovanju na Miklavževe darove, zvečer na okno postavili krožnik ali čevelj, v upanju, da jim bo kaj prinesel. Navadno so dobili jabolko, orehe, mandarine, suhe fige, košček mandolata in lepo olupljene, s pisanim trakcem okrašene šibe. Pred približno petdesetimi leti je tudi prijazna petletna deklica s pomočjo sestre pisala sv. Miklavžu. Prosila ga je za voziček za svojo punčko. Nestrpno, s težkim srcem je pričakovala Miklavžev prihod in končno le dobila v roke darilo. Nekam majhno se ji je zdelo, a vseeno je počasi in potrpežljivo odprla paket: v barvanem papirju je bil zavit majhen, petnajst centimetrov dolg plastičen voziček, v katerem gotovo ne bi mogla ležati njena punčka. Deklica je bila razočarana, obupano je zajokala in poiskala tolažbo v maminem objemu. Mama jo je nežno pobožala, rekla ji je, da sta se z Miklavžem verjetno slabo razumela, in ji svetovala, naj ga naslednje leto spet prosi za voziček, tokrat večji. Plastična punčka ni nikoli dobila svojega vozička, deklici pa ga je, primerno velikega, podarila mama šele po dvajsetih letih, ko je postala že odrasla ženska in povila svojega sina. Sveti Miklavž je pač star, večkrat slabo prebere pisemca otrok in se z lahkoto zmoti, kljub vsemu pa ga vsi nestrpno pričakujejo, po vaseh pa že veliko časa pred njegovim obiskom pripravljajo igrice in miklavževanja. Tudi jaz sem kot otrok rada stopila na oder župnijske dvorane v Doberdobu in za Miklavža igrala v čudovitih igricah, ki jih je napisala draga sestrična Franka Ferletič. Dolgo smo vadili, na pamet se učili vsak svojo vlogo, pesmi in koreografije. Stopiti na oder je bilo zame čudovito, razburljivo in obenem je vzbujalo strah, a vedela sem, da se bo na koncu predstave prikazal priljubljeni svetnik. Miklavžu smo se otroci sramežljivo predstavili, mu kaj zapeli ali zmolili, on pa nam je izročil darilce. Večera in darov pa še ni bilo konec, saj smo se ob prihodu domov na Poljane otroci in odrasli zbrali okrog obložene mize in v tišini nestrpno čakali. Kar naenkrat smo pred hišnimi vrati zaslišali ropot. Nekdo je z verigami tolkel ob tla. Otroci smo se skrili pod mizo, saj smo dobro vedeli, da so pred nonino hišo zlobni parkeljni. Nona je tedaj vzela metlo, šla ven in parkeljne spodila, v hišo pa prinesla velik karirast prt, v katerem so bila zavita darila za vse nas, otroke in odrasle. Soba se je nato odela v živahno šumenje darilnega papirja, glasno smejanje in veselo kramljanje odraslih. Po odprtju daril pa smo se vsi končno umirili, na mizi so nas čakali še mandarine, arašidi, čaj s kuhanimi češpljami in jabolki in seveda “poljanske pašte”, posebno pecivo, tipično za mojo rodno vas, ki ga nikjer drugje ne pečejo, vsaj ne tako, kot ga pri nas. V vsaki hiši jih pripravljajo za pomembne priložnosti in praznike, a o njihovem izvoru nisem našla natančnih podatkov: vsaka poljanska gospodinja jih pripravlja na svoj način in vsaka trdi, da je njen recept “ta pravi”. Osebno sem prepričana, in naj mi poljanske gospe ne zamerijo, da je naš, “Jurnov”, najboljši recept. Nonine “pašte” smo jedli za Miklavža, Božič in vse pomembne priložnosti. Bile so čudovite, dišale so po praznikih, družini, složnosti, ljubezni, veselju in hvaležnosti. Danes se je v pečenju tega “našega”, “poljanskega” peciva specializirala teta Rosanna, ki jih pripravlja zelo okusne, sveže in gotovo ne “špara” z marmelado.
POLJANSKE PAŠTE
Sestavine:
1 kg bele moke, 40 dkg sladkorja, 35 dkg masla ali margarine, 4 jajca (rumenjake bomo uporabili za testo, beljake za preliv), 2 vrečki vanilijevega sladkorja, 2 vrečki pecilnega praška, mandljeva aroma, 500 g marmelade iz sliv, 20-30 dkg orehov, ščepec soli.
Priprava:
Maslo ali margarino raztopimo, ko se ohladi pa mu dodamo sladkor, rumenjake in ščepec soli, nato vmešamo 2 vrečki vanilijevega sladkorja, aromo mandlja in tudi malo žganja. Vse dobro premešamo in počasi dodajamo moko, kateri smo prej dodali 2 vrečki pecilnega praška. Testo dobro vgnetemo, nato ga razdelimo na štiri hlebčke in damo v hladilnik vsaj za pol ure. Ko vsak hlebček vzamemo iz hladilnika, ga razvaljamo na srednje debelo plast in damo na pekač pravokotne oblike (približno 35 cm za 26 cm), ki smo ga prej namazali z oljem ali maslom. Na prvo plast testa namažemo marmelado in potresemo z mletimi orehi (po želji lahko tudi s kakavom), nato prekrijemo z naslednjo plastjo in spet namažemo z marmelado. Na zadnjo plast testa ne namažemo ničesar. Pekač damo v toplo pečico in pečemo na 180 stopinj za približno eno uro. Če opazimo, da med pečenjem postaja površina preveč rjava, lahko damo na testo papirnato vrečko od kruha. Na pečeno pecivo namažemo beljake, stepene v sneg, in potresemo z mletimi orehi. Pecivo damo še nekaj minut v vročo pečico, da beljaki porumenijo. Ko se dobro ohladijo, zrežemo poljanske pašte na kvadratne kose in serviramo: “Bog žegnaj! ”
Stara navada je bila tudi ta, da, ko so gospodinje dale pekač s kruhom, “paštami” ali drugimi sladicami v pečico, so pred odprtimi vratci pečice naredile znamenje križa in rekle: “Buh nu sv. Duh, obvarita ta kruh”!

09.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!