Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (17)

Stare jedi v novih loncih (17)

Piše Katja Ferletič / FIŽOLOVA MINEŠTRA Z BLEKCI

Pranje perila je vsakdanje opravilo. Danes si v najbolj “naprednih” družinah to nalogo mož in žena navadno delita in, po pravici povedano, je dovolj umazane cunje razdeliti po barvi, napolniti stroj in pritisniti gum – to je to! Nekoč pa je bilo pranje perila povsem žensko opravilo in prav gotovo eno najtežjih, saj so pralni stroji k nam na naše vasi prišli šele ob zgraditvi vodovoda, in sicer sredi prejšnjega stoletja. Pranje je bilo do tedaj seveda ročno in navadno na določen dan v tednu – temu opravilu so rekli “žehta”. Beseda žehta izvira iz nemškega glagola sechteln – pariti v lugu, vroči tekočini z milom ali drugim pralnim sredstvom. Beseda je pri nas v 20. stoletju, ko so začeli perilo kuhati namesto pariti, pomenila pranje večje količine perila. V velikih loncih na “špargertih” se je kuhalo belo perilo, v škafih pa so gospe na “ribežnikih” in “perivncah” prale delovne obleke in grobo blago. Da je perilo bolj dišalo, so včasih v kotel dale tudi lovorove liste ali limonino lupino. Nekatere ženske so bile perice po poklicu in so vsak dan prale v drugi hiši. Navadno so poleti s “perivnco” v rokah in škafom na glavi hodile k reki (Vipavi ali Soči) in tam prale. Po mnogih vaseh so bile ob reki ali potoku tudi “perivnce” iz cementa, skoraj vsi pa so imeli doma tudi “pompo” – črpalko, s katero so črpali vodo, ponekod pa so hodili iskat vodo k “pču” – k vodnjaku in jo nato doma greli. Pozimi je voda večkrat zmrznila, zato so morale imeti doma vedno vročo vodo, s katero so zjutraj najprej odtalile črpalko, nato pa vodo nosile v hišo. Včasih so gospodinje prale tudi s pepelom: škaf, v katerem so “žehtale” umazano perilo, so prekrile s čisto rjuho, vanjo nasule pepel in ga nato prelile z vročo vodo. Nastal je lug, ki je mehčal perilo, postopek je trajal več ur in odvečno vodo so spuščale skozi odprtino na dnu škafa. Ko je ven pritekla čista voda, je bilo perilo pripravljeno za drganje na lesenem “plohu”, lug pa so nato uporabile še za pranje temnejših oblačil, ribanje lesenega poda s krtačo in v druge namene. Perilo so sušile navadno na prostem – med vejami dreves so nategnile vrv, pozimi pa na podstrešju ali čez noč nad “špargertom”, pod “kapo”, na kateri so bile pritrjene vrvice, posušeno perilo so nato na kaminu tudi malo “popeglale”. Moške umazane delovne obleke je bilo potrebno še temeljiteje obdelati in pred navadnim pranjem drgniti z milom, ki so ga pripravljale doma iz prašičje masti, in nato okrtačiti. Veliko žensk je hodilo tudi v službo, zato so po navadi vstajale v zgodnjih jutranjih urah, zakurile pod kotlom, oprale perilo, ga obesile, nato še skuhale kosilo in šele potem šle v službo. Naša nona Mira je s svojo prvo plačo kupila hladilnik, z drugo pa si je temeljito olajšala življenje z nakupom prvega pralnega stroja. Pred tem je prala v velikem škafu, poleg nje pa sta se v manjših škafih učili pranja tudi hčerkici – navadno jima je zaupala pranje robčkov in deklici sta se čudili, ko sta primerjali gosto in “požajfano” mamino vodo s svojo, ki je bila le malo motna. Nona je med opravilom pripovedovala, kako je morala vedno paziti na svoje obleke, da jih ni umazala, saj se je blago med pranjem tudi pokvarilo. Neko nedeljo po maši ji je njena mama Francka ukazala, naj gre do “konzuma”, a naj se prej preobleče v preprostejša oblačila, saj je bila še v prazničnih. Šestnajstletna Mira pa je ni hotela ubogati, saj je bila rada lepa, tako da jo je mama po raznih opominih nazadnje zelo jezna oblila s “šelom” čiste vode: “Zdaj pa me boš le ubogala in se boš preoblekla”! Preden je imela pralni stroj, se je tudi nona na “žehto” skrbno pripravila, zmenila se je s prijateljicami, tako da so perilo prale skupaj, si pomagale pri pranju rjuh in si medtem delale družbo z živahnim kramljanjem in opravljanjem. Za pranje (in klepetanje) so zamudile veliko časa, tako da so po delu hitele domov kuhat kosilo. Bile so iznajdljive, zato so največkrat jedi pripravile prej in jih možu in otrokom kar segrele. To so bile navadno različne vrste “minešter”. Pri nas je bila zelo priljubljena “fižolova mineštra z blekci”, ki jo je nona pripravila že dan pred žehto.
FIŽOLOVA MINEŠTRA Z BLEKCI
BLEKCI – Sestavine:
150 g bele moke, 150 g ostre moke, 1 žlica olivnega olja, sol in voda.
Priprava:
Na desko ali v mešalnik damo obe moki, olje in sol, nato vodo počasi dodajamo po potrebi. Iz zmesi naredimo dva hlebčka in pustimo, da nekaj časa počivata. Testo razvaljamo, pustimo, da se nekoliko posuši na zraku, nato zrežemo na majhne rombe. Če za recept ne bomo uporabili vseh blekcev, jih lahko posušimo in uporabimo za druge mineštre.
MINEŠTRA – Sestavine: 500 g svežega (ali zamrznjenega) ali 300 g suhega fižola, 2 stroka česna, 2 lovorova lista, 2 lista žajblja, 2 krompirja, 2 korena, 1/2 čebule, 1 steblo zelene, 2 žlici olivnega olja, 2 žlici moke, 2-3 litra vode, po okusu lahko dodamo malo “pancete” ali polovico jušne kocke.
Priprava:
V lonec damo fižol (suhega moramo dati v vodo večer prej), krompir, česen, lovor, sol in vodo – naj se kuha do mehkega, nato lovorova lista vzamemo ven. Posebej v drugo kozico damo na drobno sesekljano čebulo, korenje, steblo zelene in prepražimo na olju. Dodamo 2 žlici moke in dobro premešamo. Ko sta fižol in krompir kuhana, polovico fižola damo na stran, drugo pa spasiramo in ji dodamo prepraženo zelenjavo. Dodamo še žajbelj in pustimo, da počasi vre, nato dodamo še preostali fižol. Blekce kuhamo v mineštri toliko časa, da se zmehčajo (dovolj bo nekaj minut), nato pustimo, da malo počiva in postrežemo. Bog žegnaj!

24.11.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!