Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (13)

Stare jedi v novih loncih (13)

Piše Katja Ferletič / “KISELE JAJCE”

Svetovni dan varčevanja, ki ga obeležujemo 31. oktobra, so razglasili v Milanu leta 1924, kjer so se zbrali na prvem mednarodnem kongresu hranilnic predstavniki 700 hranilnic iz 27 držav, med drugim z ozemlja današnje Slovenije. Njihov namen je bil poudariti pomembnost varčevanja za posameznika in za družbo kot celoto, spodbuditi prebivalstvo k varčevanju in vlaganju prihrankov v banke in hranilnice. V ta namen so ustanovili mednarodni inštitut za varčevanje. Države so se resno lotile tega, saj so določile, da bodo morale biti na ta dan vse banke odprte. Če je bil v kateri od držav takrat praznik, so dan varčevanja prestavili na drug dan. Predlagali so pojem varčevanja kot osnovo za gospodarsko ozaveščanje družbe in temelj celotnega življenja skupnosti, za boljšo individualno in socialno porazdelitev bogastva. Glavni namen je bilo izobraževanje, zato so nekoč tudi po naših osnovnih šolah učencem delili “šparovčke”, tako da so se naučili pridno varčevati. Sicer so gotovo imeli že doma dober zgled, saj so poznale nekoč družine, ki so živele zelo skromno, najrazličnejše načine varčevanja.
Ljudje so bili zelo iznajdljivi, varčevali niso samo z denarjem, ki ga je bilo zelo malo, pač pa z vsem tistim, kar so imeli. Starejše gospe še vedno pravijo: “Nuja je mati iznajdljivosti. Je več dni ku klobas! Čez sedem let vse prav pride! Dobra žena ne vrže proč nič”! In res so bile prav gospodinje najbolj spretne pri varčevanju. Varčevale so s hrano, oblačili, kurjavo, torej z lesom in petrolejem, elektriko in tudi vodo, saj je bilo varčevanje za večino ljudi zelo pomembno za preživetje. Kmetje, ki so živeli v naših vaseh, pa največkrat niso trpeli lakote, saj so si sami pridelovali hrano. Čim več pridelkov so skušali tudi prodati – jajca, mleko in meso, če so doma zaklali prašiča; v primeru, da so potrebovali večjo vsoto denarja, so prodali živino. Večkrat je npr. nevesta za doto dobila vola, tako da ga je lahko prodala in si nato kupila vse potrebno za hišo.
Za izdelovanje oblačil so gospe kupovale metrsko blago in si same vse pridno zašile, dobile so ga tudi v zameno za jajca, meso ali svinjsko mast. Nona mojega moža si je svoj prvi plašč izdelala celo iz stare vojaške odeje, moji noni pa so sorodniki iz Kanade poslali staro poročno obleko, iz katere je naredila dve čudoviti oblekici za prvo obhajilo: to je bila reciklaža! Sovodenjske ženske so hodile v predilnico v Podgoro, kjer so izdelovali sukanec in blago. Nekoč so “peče”, ostanke blaga, lahko kupovali samo delavci, kasneje pa so odprli trgovino in ženske so si tam kupovale blago. Naša soseda se še gane ob spominu na čudovit kos svetlomodrega blaga, podobnega brokatu, ki ga je dobila v dar in iz katerega ji je mama sešila obleko. Oblačila so otroci vedno “povirbali” od starejših bratov in sester, nosili so jih čim več časa, čeprav so bila že zakrpana. Včasih jih je mama odšila in iz blaga zašila kaj drugega. Tudi volno so večkrat predelale in ponovno uporabile: stare volnene majice in čepice so razdrle in pri tem nit vrtele okrog nog manjše stoličke, nato so jo oprale in zmotale v klopček. Če je bila volna poškodovana ali pa je je bilo premalo, so združile nitko stare in nove volne in tako spletle kaj novega. V primeru, da so bila volnena oblačila že preveč obrabljena, pa so iz njih pridobile material za “kovtre”. Nekateri možje so delali v tovarni usnja in majhne odrezke prinašali domov, iz njih so gospodinje sešile copate, iz starih gum so naredili podplate in tako pridobili čevlje. Shranjevali so prav vse: vrečke, trakce, papir, vsak košček blaga. Stare časopise so močili v vodi in iz njih izdelovali krogle, jih na soncu posušili in se z njimi pozimi greli. Možje so celo hodili v Gorico iskat v tovarno žagovino, s katero so zakurili v “špargertu”, kjer je bil vedno lonec z vročo vodo za umivanje, kuhanje in pranje perila – v isti vodi so najprej oprali belo, nato barvano, končno še temno perilo in delavske obleke. Denarja je bilo vedno premalo, večkrat so si ga morali izposoditi tudi za pogreb sorodnika. V manjših vaških trgovinah so imeli trgovci navado si zapisovati račune v knjižico, kupci pa so dolgove poravnali, ko so mogli. Ljudje so varčevali prav z vsem, še posebno z električno energijo, čim manj so prižigali luč, celo za likanje so gospe hitele: zlikale so najvažnejše, nato likalnik izklopile in hitro polikale še kaj, dokler je bila kovina še topla. Življenje se je zelo izboljšalo, ko se je razvila industrija in so tudi ženske šle v službo. None so jih učile: “Takoj, ko dobiš plačo, spravi vsaj 1 liro stran, tako skušaj kaj pršparat zase in za otroke. Ni treba, da za kupit par brgšin vprašaš dedca, ni nujno, da on vse zna, samo župniku se moraš spovesti”! – začela se je ženska emancipacija!
Kar se tiče pripravljanja obrokov, so gospe kuhale zelo premišljeno, primerno količino jedi za število oseb v hiši, ničesar niso zavrgle. Kuhale so na masti (svinjski in kokošji), kasneje so uporabljale mešanico masti in olja. Po cvrtju so počakale, da se je olje ohladilo in da so se usedline polegle, nato so ga precedile in čim večkrat ponovno uporabile. Polenta je bila na mizi skoraj vsak dan; če je je kaj ostalo pri večerji, so jo zjutraj popekli in pojedli z mlekom. Zvečer so radi jedli jajca, ki so bila lahko cvrta s čebulo, s porjavelim maslom ali kisla jajca: “Če so ble tri jajce za šterih, je bilo dobro, če so bile dve, je bilo dobro vselih”!
“KISELE JAJCE”
Sestavine:
3 jajca, sol, poper, kis, olje in voda
Priprava:
Jajca skuhamo in, ko se ohladijo, ločimo beljake od rumenjakov. Beljake zrežemo na rezine, rumenjake pa v skledi zmečkamo z vilicami in jim dodamo sol, poper, kis, olje in vodo. Nato v skledo stresemo še rezine beljakov in dobro premešamo. Jajca damo na krožnike in serviramo s toplo polento. Bog žegnaj!

27.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!