Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (11)

Stare jedi v novih loncih (11)

Piše Katja Ferletič / AIMOHT

Prišla je jesen, in čeprav so popoldnevi še vedno sončni in topli, so se jutranje temperature znatno znižale, tako da so z mrazom prišli na obisk tudi kašelj, vneto grlo, zamašen nos in vročina, nezaželeni gostje, ki bodo verjetno pri nas ostali kar nekaj časa, gotovo preveč.
Mamice imamo vsak dan nešteto dvomov: kako naj svojega otroka oblečem? Bo majčka dovolj topla? Nogavičke so prekratke? Se bo potil? Le za eno stvar smo povsem suvereno odločne in se ne premaknemo s svojega stališča: kljub uporom, vikom in krikom mora naš malček nujno obleči “kanotjero”! Včasih se pa žal zgodi, da, čeprav skrbno organiziramo celotno jesensko garderobo naši malih škratov, se ti neodgovorno prehladijo. Ko jih gremo iskat v šolo ali vrtec, že od daleč opazimo, da je nekaj narobe. Lička so rdeča, oči nekoliko preveč svetlikajoče, z nosa pa leze nekaj sluzastega, zelenega, nekaj, kar mamice s svojim ‘supervidom’ že deset metrov daleč vidimo in analiziramo in takoj se v nas prebudijo grdi občutki: zaskrbljenost, preplah in seveda jeza. Ko se otroku približamo, mu položimo roko na čelo in se takoj prepričamo, da ima vročino – najbolj izkušene med nami lahko s svojo roko zelo natančno izmerijo telesno temperaturo otroka! Žal po navadi vse to doleti naše šolarčke ob petkih popoldne, tako da lahko konec tedna lenarijo na kavču, tarnajo in spravijo ob pamet tudi najbolj umirjene starše. Seveda imamo danes na razpolago najrazličnejša zdravila, ki jih lahko v lekarni kupimo brez zdravniškega recepta, v hujših primerih pokličemo pediatra, predno se pa odločimo, da bomo otrokom dali katerokoli zdravilo, pokličemo po navadi na pomoč nono. Izkušnje naših non so za mlade starše zelo dragocen vir informacij. None poznajo sredstva, ki lajšajo simptome vsake telesne motnje, sklicujejo se na čase, ko ljudje niso imeli na razpolago zdravil in so morali poiskati alternative. Uporabljali so zelišča, naravne izdelke in domača živila, recepte, ki so bili resnično učinkoviti in so se zato prenašali iz roda v rod. Ti recepti so še vedno aktualni iz več razlogov: enostavno nam je v veliko zadoščenje dejstvo, da si sami znamo pripraviti nekaj, kar nam in našim dragim pomaga, z ekonomskega vidika je zdravljenje lažjih simptomov z domačimi sredstvi gotovo ugodno in ne nazadnje so naravna “zdravila” učinkovita. Nekoč so doma zdravili vse: na boleč zob so dali v žganje namočeno vato, bradavice so mazali z mlečno, lepljivo tekočino figovih listov, za revmatizme je bila odlična kopriva (ko se je otrok opekel s koprivo, ga je mama tolažila in mu rekla, naj ne joče, vsaj ne bo imel revmatizmov!), bolečine zaradi vnetega grla je lajšal žajbelj ali voda z limoninim sokom, proti bronhitisu so dva tedna vsako jutro pili žličko soka surove čebule. V slano vodo so namakali otečene noge ali pa so si z njo izpirali usta, ko so imeli vnete dlesni. Za topljenje bronhialnega katarja so pili vodo, v kateri so skuhali lipove cvetove (pobirali so jih poleti, nato posušili in shranili za zimo), proti pomanjkanju teka so v 1 litru vode skuhali 100 gramov peteršilja in tekočino počasi pili po žličkah (žal pri nas doma nimamo tega problema!). Za trebušne motnje so imeli marsikatero sredstvo: če so jedli preveč, so popili požirek zeliščnega žganja ali brinjevca, proti krčem so si v vodi skuhali limono in z dodatkom sladkorja pili kot čaj, v primeru bruhanja in driske so skuhali bel riž z inčuni, da so ponovno pridobili izgubljene minerale in soli.
Ljudje so bili nekoč zelo iznajdljivi in vsaka družina, vsaka nona je imela svoje recepte in svoja učinkovita sredstva za zdravljenje lažjih simptomov, ki jih je z veseljem posredovala svojim otrokom in vnukom. Pri nas doma proti vsaki trebušni bolečini pijemo toplo vodo, v kateri smo skuhali limono, tudi med je vedno v hiši za zdravljenje vnetega grla, kašlja in še za marsikaj. Kolegica Nataša, naša Tržačanka, se je spomnila svoje none Ivanke, Johance, iz Senožeč doma, ki ji je po gripi in prehladu rada skuhala okusen “aimoht”, da bi si opomogla in pridobila nove energije. “Aimoht” je okusen golaž, ki ga ponekod poznajo tudi kot “žvacet”. Nekoč so ga kuhali pretežno iz kosti, na katerih je še bilo nekaj mesa, za pomembne priložnosti pa so ga obogatili s telečjim ali svinjskim mesom. Gospa Johanca ga je Nataši večkrat pripravila, gostega, okusnega, po navadi iz telečjega mesa. Kolegica mi je rade volje zaupala recept svoje none, spomni pa se tudi “aimohta”, ki ga ji je mama Majda kuhala in prinašala v Tržič, prve tedne po rojstvu male Nine.
AIMOHT
Sestavine:
0,5 kg telečjega mesa, čebula, olje, moka, nariban kruh in majaron.
Priprava:
Meso očistimo odvečne maščobe in zrežemo na poljubno velike kose. V kozico damo olje in polovico zribane čebule in pustimo, da se pokuha, nato dodamo posoljeno meso in počakamo, da porjavi in izgubi svoj sok. Ko pridobi meso lepo rjavo barvo, posujemo nanj 2 žlici moke, pri tem pa previdno mešamo, da se ne zažge. Po dobrih petih minutah dodamo še dve žlici ribanega kruha. Posebej v loncu zavremo vodo in jo nato skrbno dodajamo mesu. Aimocht se mora tako kuhati še pet minut, nato mu dodamo še sol in majaron (po okusu) in nadaljujemo kuhanje še 40-45 minut, da se zgosti in se ustvari okusna omaka.
Upam, da vam bo Natašin aimoht pomagal pri okrevanju in da bo všeč tudi vašim malim bolnikom! Bog žegnaj!

13.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!