Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (10)

Stare jedi v novih loncih (10)

Piše Katja Ferletič / ŠNITE

Pouk se je začel že pred nekaj tedni, tako da svoje otroke, po začetnem navdušenju, že s težavo vsako jutro prebujam in pripravljam na nov delovni dan v šolskih klopeh. Za mojo deklico je lažje: rada hodi v vrtec, kjer se vsak dan kaj novega zgodi, in nestrpno čaka, da jo grem iskat, že samo zato, da mi pove, kaj jim je kuharica Cristina dobrega pripravila. V vrtcu ni izbirčna, čudim se, ko mi pove, da je jedla “super mineštro”, zelje in druge jedi, ki jih jaz pač ne znam tako dobro skuhati. Priznati moram, da sem se tudi jaz v vrtcu imela čudovito. V Doberdobu sta nam kuhali gospe Slava in Marija in tudi njuna “mineštra” je bila božanska kot vse ostalo, le riža z grahom nisem marala: riž sem pojedla, z grahom pa sem ustvarila čudovito krono, ki je na koncu kosila krasila rob krožnika. V osnovni šoli se je žal začelo obdobje “paninov”, ki je potem trajalo vsa dolga leta šolanja. Na razpolago sem imela več vrst sendvičev – s pršutom, salamo, Nutello, sirčkom, včasih s pohanim mesom, od časa do časa je “panin” zamenjala pizza. Danes se tudi moj osnovnošolček med odmorom srečuje z vsakdanjim kruhom – “paninom”, in čeprav mu skušam vsak dan dati za malico kaj drugega, žal na jedilniku nima veliko variacij, njega in mene pa tolaži dejstvo, da ga doma čaka okusno kosilo, ki ga vsak dan pripravlja nona.
Med obrokom sta se nona in vnuk prejšnji teden pogovarjala o šoli, težavah, novostih in starih časih. Moj fantek se je čudil, ko mu je nona povedala, kako je bilo nekoč, ko je ona obiskovala šolo. Tudi ona je nosila “panin” od doma, včasih pa si ga je kupila v bližnji pekarni, kjer je otrokom prijazna gospa Gabrijela na kruh namazala sladko kremo: za 10 lir so si kupili žemljo in lahko izbrali med rjavo, belo ali rožnato kremo, ki jih je gospa hranila v veliki vazi. Otroci so se vsako jutro zbirali in ob soncu, burji ali dežju vsi skupaj peš hodili do šole. Pouk se je nekoč začel 1. oktobra, k šolski maši so šli prav vsi otroci s starši in učitelji; za vse je bil velik praznik. Po maši so prvič stopili v razred, kjer so bili na razpolago velika tabla na lesenem stojalu, kateder, klopce, računalo, peč, ki je ogrevala prostor. V nekaterih razredih so bili tudi globus, velik zemljevid in na zidovih plakati z narisanimi črkami. Prav v vsakem razredu je bilo razpelo. Učenci so imeli črne predpasnike z belim ovratnikom, deklice še rožnato pentljo okoli vratu, fantki pa modro. Tudi gospa učiteljica je nosila črn predpasnik. Naši pranonoti so v šoli najprej pisali s kredo na majhno tablico, šele otroci naslednjih generacij so uporabljali majhne zvezke s črno platnico, nekoč pa tudi tiste, na katerih so bile na platnici slike različnih italijanskih dežel. Knjig je bilo malo, imeli so učbenik, v katerem je bilo obravnavanih več predmetov – zgodovina, zemljepis, prirodopis, računstvo. Nona pravi, da je bilo zelo malo slik, besedila pa veliko. Za slovenščino so uporabljali drugo knjigo in tudi z italijanskim jezikom se je večina otrok prvič srečala v šoli, imeli so tudi tehnični pouk in učili so se gospodinjstva, fantki tudi ročnega dela. Danes malčki že v vrtcu vadijo pravilno držati svinčnik v roki in pišejo prve črke, nona pa je mojemu sinčku povedala, da se je njena generacija to učila šele v prvem razredu osnovne šole: dolgo so vadili risanje navpičnih in poševnih črt, okvirčkov, nato krivulj in krogov, šele kasneje so prišle na vrsto prave črke. V šolo so hodili s šolsko torbo, ki je bila po navadi usnjena; v njej so nosili malico, knjigo, majhen zvezek, peresnico s svinčnikom, radirko, pivnikom, peresnikom s peresci in kasneje z nalivnim peresom. Pero so pomakali v črnilo, ki je bilo v majhni stekleni posodici; pisanje ni bilo lahko, še posebno ne na začetku, ko so otroci pero zelo okorno držali v rokah in hrupno praskali po papirju. Prste so imeli vedno umazane od črnila, hvala Bogu, pa je bil njihov predpasnik črne barve – izum peresa iz bakelita in kasneje iz plastike je bil pravi revolucionarni trenutek! Učiteljico so vsi spoštovali, učenci in starši, in jo imeli radi, čeprav je poredne kaznovala in postavila “v kot” in naloge strogo popravljala z rdečim svinčnikom. Mame so otrokom vedno žugale, da se morajo učiti, saj “več ku znaš, več veljaš”! “… in več mureš djelet”! so dodajali učenci, ki jih je po pouku čakalo še delo doma: grabili so seno, pleli plevel, in ko ni bilo drugega dela, so morali z njive pobirati kamenje. Dnevi v tednu so se za malčke počasi vrstili. V šolo so hodili tudi ob sobotah in domov so se vračali utrujeni, a veseli, v mislih so imeli nedeljski počitek, igranje in seveda kosilo, ki jih je čakalo doma. Nona se spominja, da so skušale mamice vsako soboto pripraviti kaj slastnega. Otroke so presenetile z “njoki” in golažem, “mineštro” in palačinkami, testeninami s tunino omako, ona pa je najraje imela sladke ocvrte kruhove “šnite”, s katerimi je pred dnevi posladkala tudi našega šolarčka: “Bog žegnaj, malček”!
ŠNITE
Sestavine:
Star kruh, mleko, jajce, sladkor, olje.
Priprava:
Star kruh zrežemo na prst debele rezine, ki jih namočimo najprej v mleku, nato še v raztepenem jajcu. Cvremo v vročem olju in posušimo na vpojnem papirju, damo na krožnik in potresemo s sladkorjem. Šnite so najboljše, če jih serviramo tople!

06.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!