Stare briške rodbine
V veliki dvorani Vile Vipolže
V petek, 24. marca 2023, se je ob 20.00 v veliki dvorani v ViliVipolže odvijalo zgodovinsko predavanje s projekcijo fotografij in dokumentov starih briških rodbin. Predavatelj, docent zgodovine v Novi Gorici in Vidmu, Alessio Stasi ter moderator in povezovalec večera Dominik Rusjan, univerzitetni študent ter član Mladinskega društva Hum, sta številnemu občinstvu na zelo prijeten, sproščen način predstavila že pozabljene zgodbe o starih briških rodbinah in dvorcih, pa tudi zanimive zgodbe o Bricih in Brikah, ki so se na raznih področjih uveljavili doma in po svetu. V preteklih stoletjih se je iz revščine le malokdo prebil do samostojnosti. V Brdih pa so se že od srednjega veka dalje nekateri domačini gospodarsko osamosvojili in si tako pridobili poseben družbeni položaj, saj v arhivskih virih nastopajo kot “Ser, Spectabilis, Dominus”. Z vztrajnim delom, šolanjem in podjetnostjo so si njihovi potomci priborili gospodarsko premoč, višjo izobrazbo, ugledne službe, včasih celo plemiški naziv. Pri ohranjanju pridobljenega ugleda sta glavno vlogo igrala zemljiška posest in preudarno gospodarjenje. Po stoletnem vzponu je vsaki od teh rodbin vedno pretila tudi nevarnost propada ali izumrtja.
Priimki so se v teh krajih ustalili v poznem srednjem veku, nekako pred letom 1500. Urbančič, Reya, Župančič, Šfiligoj, Zaletel, Fabrizio, Zuljan, Jakončič, Kristančič, Kocjančič, Mavrič, Cotič, Školaris, Terpin, Gašparin, Maraž, Pintar, Kumar, Štekar, Toroš, Rusjan, Prinčič, Zucchiati, Mužič, Obljubek … so le nekateri, ki na podlagi arhivskih raziskav na novo osvetljujejo izjemno bogato in raznoliko, a večinoma neznano družbeno podobo Brd v preteklih časih. Naj navedem le nekaj zanimivosti in posebnosti: najstarejši izpričani briški priimek Školaris je omenjen že leta 1274 v Vipolžah, medtem ko je Juliani izvorno Zuljan, posebnost priimka Reya pa je, da se je pojavljal v dveh različicah, Reya in Reja, obe so nosili plemiški posestniki (Reya) ter njihovi koloni (Reja). Priimek pa ni španskega izvora, kot mnogi trdijo, ampak izhaja iz Martinjaka in se je prvotno glasil Dreja, ki je pomanjševalnica imena Andrej.
Vredna omembe je tudi zgodba priimka Župančič – Schuppanzigh. Grb iz leta 1658, ki je vklesan na pročelju biljanske cerkve, zgovorno namiguje na pokojnikove vojaške zasluge v boju zoper Turke in Benečane. Ni znano, kdo je Juriju Župančiču podelil plemiški naslov, morda ena izmed goriških grofovskih rodbin, ki je imela cesarjev privilegij podeljevanja grbov in nižjega plemiškega stanu. Župančičevi so se torej družbeno povzpeli zaradi Jurijevih vojaških zaslug. Njegovi potomci so se posvetili predvsem upravljanju domače posesti, uradniškim službam, precej jih je opravljalo tudi duhovniški poklic. Ignaz Schuppanzigh se je rodil na Dunaju leta 1776 očetu Francu Jožefu, ki so mu do sedaj pripisovali italijanski izvor, ker je na dunajski akademiji poučeval italijanščino. Arhivski viri pa dokazujejo, da je bil doma iz Šlomberka pri Biljani. Ignaz je že v mladih letih postal virtuoz v igranju violine, ustanovil je samostojno godalno skupino Schuppansig-Quartett, ki je na področju komorne glasbe dosegla mednarodni sloves. Postal je Beethovnov zaupen prijatelj in tesen sodelovec, saj mu je le-ta posvetil igrivo vokalno skladbo, ki smo jo na večeru tudi poslušali. No, takih in drugačnih zanimivih zgodb je še in še, zato bralce že sedaj vabim, da se udeležijo naslednjih srečanj, namenjenih briškim hišam in dvorcem ter kmetom in kolonom. V Brdih je bilo zaradi rodovitnosti tal in delavnosti prebivalstva, za razliko od sosednjih področij, precej posestniških družin, čeprav je bila tudi tu revščina.
Predavatelj je večer sklenil s podobo košare, po briško cej, fotografirano pred dvajsetimi leti v zapuščeni vasi Slapnik, ki je ostala prazna in pozabljena. Njegovo voščilo je, da bi bila košara našega življenja, v spoštovanju do izročila prednikov, vedno polna dobrih del in dobrot za nas in prihodnje rodove.
Predavanje je potekalo pod okriljem Občine Brda in Zavoda za turizem, kulturo, mladino in šport Brda. Večer se je nadaljeval v spodnjih prostorih, v kleti, kjer ni manjkalo dobre briške kapljice in dobrot izpod rok domačink. Zahvala gre tudi vsem mladim, ki so pomagali uresničiti dogodek, in mlademu fotografu Nicolasu Peršolji, ki zna mojstrsko ovekovečiti vsak trenutek in dogajanje.
