Srečujmo se, da se bolje spoznamo in premagamo strahove

Piše: Špela Pahor

Pogovor / Kossi Komla-Ebri, pisatelj iz Toga

V Gorici bo 7. in 8. junija potekal Festival jezikov, ki ga organizira združenje Kulturhaus Görz. Na njem bo sodeloval tudi pisatelj Kossi Komla-Ebri iz Toga, ki že 50 let živi v Italiji in čigar roman Neyla je izšel v slovenskem prevodu pri založbi Iskanja.

Kako ste dobili idejo za roman Neyla?

Številni migrantski pisci na splošno govorijo o težavah, s katerimi se srečujejo v državi gostiteljici, le redko govorijo o tem, kakšen je občutek ob vrnitvi domov po več letih. Čutil sem, da se moram posvetiti tej temi in italijanskega bralca seznaniti tudi z običaji in navadami svoje dežele.

To je zelo lepa zgodba, ki se dogaja v Afriki. Je tudi malo avtobiografska, a ne?

Neizogibno je, da je v vsaki knjigi nekaj avtorjevega življenja. Neyla ni izjema, čeprav je seveda vse romansirano.

Že dolgo živite v Italiji in delate kot zdravnik.

V Italiji živim že 50 let. To je država, kjer sem doslej največ živel. Leta 1974 sem prišel v Bologno, kjer sem diplomiral iz medicine in kirurgije. Po diplomi sem se v Milanu specializiral iz splošne kirurgije. Do upokojitve sem delal v bolnišnici v kraju Erba v pokrajini Como; vmes sem malo manj kot dve leti opravljal svoj poklic v Togu.

Ali pogrešate domači kraj, družino, prijatelje?

Kdor zapusti dom in ljube osebe, vedno živi z domotožjem, je kot goreč ogenj, ki tli pod pepelom vsakdanjega življenja. Človek si od tega nikoli ne opomore; ko gre spomin po drva, da bi se ogrel v mrazu oddaljenega kraja, prinese le najlepša polena.

Kaj najbolj pogrešate? Barve, sonce, glasove, hrano, živahnost življenja, navade?

Pogosto manjkajo majhne stvari: parfumi, vonjave, hrup, zvoki in glasba. Pogrešam žive barve, sonce, druženje z ljudmi, njihovo toplino, večerno temo, smeh prijateljev in občutek anonimnosti. Včasih pogrešam okuse preprostih jedi, ki jih doma morda niti nisem maral, a v žaru nostalgije postanejo dragocene.

Vse to prihaja na dan v vaši knjigi, vsaj tako sem začutila …

Isabel Allende pravi, da pisanje ni nič drugega kot izvajanje nostalgije, ki je v moji knjigi nepogrešljivo navzoča.

Kakšno se vam zdi življenje v Evropi, v Italiji?

Danes je življenje v Evropi nebrzdano. V Italiji je življenje mučno in tesnobno za vse, še posebej za nas, ki smo drugače vidni. Težko je sprejemati bogastvo drugačnosti. Evropa vse bolj izgublja svoje vrednote in iz strahu nima več moči, da bi se soočila z “drugačnimi”, ker nima več prepričanj in gotovosti o lastni identiteti.

Kako so bralci sprejeli knjigo Neyla?

Bralci so Neylo zelo cenili, ker so razumeli, da so težave, čutenja in čustva junakov – ne glede na ambientacijo v Afriki – skupni in univerzalni. Neyla nagovarja vse, ki so doživeli izkušnjo vrnitve “domov” po letih odsotnosti, čeprav le v drugi deželi ali mestu svoje države. Če odmislimo razlike, smo in ostajamo ljudje. Neyla je osvojila nagrado Prato CittAperta 2019.

Je delo prevedeno tudi v druge jezike?

Neylo sem napisal v italijanščini. Najprej je bila prevedena v angleščino v ZDA, nato v slovenščino in nazadnje v francoščino za bralce iz Toga.

Slovenski prevod mi je bil zelo všeč. Ste sodelovali s prevajalcem?

Med prevajanjem Neyle v slovenščino sem bil v vsakodnevnem stiku s prevajalko Ingrid Vidmar, saj je želela zvesto spoštovati izvirni pomen besedila. V nekaterih primerih sem ji posredoval angleško različico in na dolgo sva razpravljala, da sva izbrala najprimernejše besede. Prevod je odličen, ko se prevajalec poistoveti z besedilom. Začutil sem predanost slovenske prevajalke in posledično menim, da je prevod ohranil namen knjige in da je Ingrid odlično opravila svoje delo.

Pišete tudi v italijanščini?

Pišem predvsem v italijanščini, ker sem želel in želim komunicirati z Italijani. Nekaj zgodb sem napisal v francoščini, da bi sodeloval v antologijah in zbornikih skupno z drugimi francosko govorečimi afriškimi avtorji.

Francoščina je uradni jezik v Togu, vaši domovini. Ali afriški avtorji kdaj pišejo tudi v svojih maternih jezikih ali vedno v jezikih nekdanjih kolonizatorjev?

Nekateri avtorji, zlasti tisti iz nekdanjih angleško govorečih kolonij, pišejo v svojih jezikih, ker so Angleži spodbujali poučevanje maternih jezikov v šolah. Francozi so žal hoteli kolonizirati popolnoma vse, prepovedali so rabo naših jezikov, ki so jih nekatere države uvedle šele po osamosvojitvi.

V zadnjem času projekt WikiAfrica spodbuja uporabo maternih jezikov in v nekaterih državah, kot je Demokratična republika Kongo, odpirajo šole s poučevanjem vseh predmetov, vključno z znanstvenimi, v maternih jezikih. Menim, da je “znanstvena zamuda” povezana tudi s pridobivanjem znanja prek prehodov več jezikov, kar upočasnjuje ustvarjalnost.

To ima lahko tudi pozitivne plati, npr. širši krog bralcev, nobene težave s prevodi … In negativne strani?

Pisanje v maternem jeziku omogoča neposredno komunikacijo z delom prebivalstva, saj v vsaki državi pogosto obstaja več jezikov. Obstajajo države, kot je moja, ki so bile razdeljene brez upoštevanja etničnih skupin, ampak samo zato, da bi vsem omogočili dostop do morja. Ljudje v južnem Togu, južni Gani in južnem Beninu govorijo isti jezik; če pa se pogovarjam z ljudmi iz severnega Toga, moram govoriti francosko, saj govorijo drug jezik, čeprav eni in drugi živimo v isti državi.

Težave s prevodi ostajajo, pa tudi s tem, da knjiga še vedno ostaja luksuzen predmet, ki si ga vsi ne morejo privoščiti, ker imajo drugačne prioritete.

Knjiga pripoveduje tudi o ljubezenski zgodbi in zgodbi Afričanov, ki gredo v tujino na delo …

Neyla je tudi ljubezenska zgodba, ki obravnava čustvene težave mnogih, ki ljubljeno ženo pustijo doma in se odpravijo na delo v tujino ter iščejo boljše življenjske pogoje zase in za svojce. In predvsem občutek odtujenosti, ki ga doživijo ob vrnitvi domov, ker zdaj živijo v nestabilnem ravnovesju med dvema domovinama “v najemu”.

Ali obstaja v Italiji kakšna skupnost iz Toga ali Afrike, s katero ste v stiku ali sodelujete?

Po Italiji je razpršenih veliko skupnosti iz Toga, pa tudi iz mnogih drugih afriških držav. Danes sem zaslužni predsednik REDANI APS (Mreža črnoafriške diaspore v Italiji), katere predsednik sem bil več kot deset let. S to mrežo sodelujem pri obrambi podobe Afrike, pravic in dostojanstva Afričanov, afropotomcev in pri organizaciji kulturnih dogodkov. V teh dneh razvijamo projekt “EurAdice” o vključujočem krožnem gospodarstvu. Gre za projekt, ki zajema migrante iz afriške diaspore v Evropi, z informiranjem in usposabljanjem; zaključil se bo z magisterijem, ki vključuje mala in srednja podjetja, zainteresirana za naložbe na tem področju v naših državah, ki bi tako ustvarila delovna mesta za zagotavljanje konkretnih alternativ množičnemu grobišču v Sredozemskem morju. Projekt bo spodbujal tudi krožne migracije, saj bo omogočal vrnitev zaradi dela v Afriko tistim, ki bi to želeli.

Kakšne so težave Afričanov v Italiji in kako jih rešiti?

Težav je veliko, od težavnega sprejemanja in vključevanja, povezanega s “strahom pred črnim človekom”, znanja jezika, iskanja dela, nepravilnosti, ki vodijo v izkoriščanje, in nazadnje do politike, ki odločno zavija v desno ter odreka državljanske pravice številnim afriškim potomcem, ki so se pa le rodili in zrasli v tej državi.

Ustvariti moramo vedno več priložnosti za srečanja, da se bolje spoznamo in premagamo strahove za pravi integracijski proces, ki ni ne fagocitoza ne asimilacija. Razumeti moramo, da beseda “integracija” vsebuje besedo “integrator” (dopolnilo), to, kar zdravnik pogosto predpiše, ker nam tega primanjkuje, torej nekaj, kar nas bogati.

Ali razmišljate, da bi se za vedno vrnili v Afriko, ali pa hodite tja le na počitnice?

Zaenkrat zahajam na dopust, čeprav sem tam že zgradil hišo. Zadnje čase organiziram potovanja, s katerimi omogočam prijateljem, da odkrijejo mojo državo, njene ljudi, njeno kulturno bogastvo. Julija nas bo šlo dvaintrideset in druga skupina me že sprašuje za potovanje ob koncu decembra.

Lani je izšla še ena vaša knjiga. Prijateljica jo je iskala v Franciji, na knjižnem sejmu v Nici, a je ni našla. Zaman sem jo iskala v Dakarju. Kje je možno jo kupiti? Je napisana v francoščini ali italijanščini?

Pred kratkim je poleg Neyle v francoščini izšla zbirka mojih kratkih zgodb Avant que tombe la nuit, ki jo je mogoče kupiti na spletu, tako kot vse moje knjige, na moji spletni strani www.kossi-komlaebri.net ali na laboutiqueafricavivre.com, www.spdbooks.org, bookshop.org/lists/crossings.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme