Srečno šolsko leto!
Voščilo tržaškega škofa Henrika Trevisija
Na uredništvu Novega glasa smo prejeli voščilo tržaškega škofa Henrika Trevisija ob začetku novega šolskega leta. V svojih besedah, ki so namenjene tako učencem, dijakom, študentom kot tudi šolnikom, škof Trevisi vabi k sodelovanju, spoštovanju ter skrbi drug za drugega.
Življenje živimo, ker ga prejmemo v dar. Sprva hodimo v šolo, ker je obvezna. Kasneje pa tako kot za življenje tudi za šolo zaslutimo, da ima neki smisel, neko vrednost. Začutimo notranjo potrebo, da pri tem aktivno sodelujemo, da ne zapravimo priložnosti.
Sodelovati pomeni vstopiti v prostor, v čas in predvsem v odnose z ljudmi, z mislimi in znanji, ki so pred nami, z učnimi metodami, ki nas preoblikujejo.
Sodelovati pomeni, da nismo sami, pomeni, da priznamo, da smo dolžniki tistih, ki so bili pred nami. Ti so nam zapustili znanje, ki ga lahko naredimo za svojega in s katerim se lahko okoristimo, seveda z obvezo, da ne bomo ponavljali njihovih napak. Sodelovati pomeni, da se vključimo v tok generacij, to se pravi v tok zgodovine. To pomeni, da smo hvaležni za to, kar smo prejeli od tistih, ki so raziskovali, mislili in eksperimentirali v preteklosti, da pa si obenem želimo prispevati k dobremu, ki nas presega in ki ga želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami.
Vsi izhajamo iz določene družine, kjer smo shodili in se naučili prvih pravil socializacije, skupne rasti in učenja.
Toda šola je družbena ustanova, v katero stopamo skupaj z drugimi, tako s sovrstniki kot z odraslimi. Tu ima sodelovanje drugačne značilnosti, tu se učimo drugih praks in pravil, s katerimi se spoprijemamo. Sodelovanje se širi, odnosi se množijo, naša pričakovanja in pričakovanja drugih se med seboj primerjajo in nam dajejo zaznati potrebo po pravici, po dobrem, kar je vredno, da varujemo in ščitimo, pa četudi smo si med sabo različni in smo različnih prepričanj. Razlik ne more zgladiti nasilen konflikt, ne more zgladiti vojna. Smo na poti iskanja boljšega človeštva.
Pravilniki in statuti, registri in ocene, programi in kompetence, spraševanja in izpiti imajo smisel, če jih povežemo z objektivno potrebo po pravici, po dobrem, ki ga je vredno iskati in za katero se je vredno truditi. Toda kaj je tisto dobro, zaradi katerega vstopamo v šolo, zaradi katerega je šola sploh nastala?
Včasih ostane iskanje tega dobrega in te pravice v ozadju in se izgubimo v kopičenju pojmov in formul, v postopkih in pravilih, ki ne navdušujejo nikogar, ampak povzročajo le nelagodje, pa tudi njihovega smisla ne razumemo. Namesto tega vsem želim, da bi v tem letu sodelovali kot protagonisti, in to ne le za to, da bi pouk potekal nemoteno, da bi se s pridom učili, kar predpisujejo programi … temveč zato, da bi pripomogli k rasti prave skupnosti, sestavljene iz ljudi, ki se naučijo spoštovati drug drugega in skupnosti prispevajo svoj delež. Šola naj bo čas, ko vsakdo dozori v svoji človeškosti: zavedajmo se, da ponuja priložnosti, vendar mora biti nato vsakdo v njej osebno dejaven. V svetu je mnogo trpljenja, ki hrepeni po našem pozitivnem doprinosu.
V tej vzajemni skrbi drug za drugega, v lastni edinstveni človeškosti razumem skrivnostno navzočnost Boga, ki je prisotna tudi skozi poslušnost vsakega posameznika do zahtev Dobrega in Pravičnosti. Te so vedno onstran naših pomembnih, a vendarle negotovih predstav. Vredno je, da časa šolanja, ki je vedno čas odkrivanja in čudenja, ne zapravljamo. Znanje (tehnično in znanstveno) se močno širi in od njega imamo vsi korist. Obstajajo pa tudi vrednote, ki se jih mora vsaka generacija, vsak človek naučiti znova. Tudi zato je šola dragocena.
Srečno šolsko leto vsem!
† Henrik Trevisi,
tržaški škof
