Spoznanja volilnega cikla

Volitve so nam poleg možnosti za ugibanje, kdo nam bo vladal v prihodnje, ponudile tudi kar nekaj spoznanj o naši družbi in politični klimi v državi. Ta nam bodo služila tako za nazaj, ko se bomo ozirali po volilni kampanji, kot tudi za pogledovanje v prihodnost. Morda pa se nam iz njih uspe tudi kaj naučiti.

Začnimo pri repu in volilni kampanji, ki je bila z afero s posnetki zagotovo ena od bolj divjih. Res je, da smo bili tudi v preteklosti priča razkritjem in izbruhom afer tik pred odhodom na volišče. A stvar je bila tokrat kljub vsemu bolj resna. Prvič smo bili soočeni z (domnevnim) poskusom tujega vpletanja v naš volilni proces, kar je pri tako pomembni stvari za demokratično ureditev alarmantno. Po drugi strani smo bili z objavljanjem posnetkov, ki so slabo luč metali predvsem na Roberta Goloba in njegovo stranko, prvič priča očitni negativni kampanji, s katero je nekdo želel Svobodi zbiti podporo.

Številni precej bolj modri in izkušeni kolegi so v teh dneh opozarjali, da afere, ki izbruhnejo tik pred volitvami in služijo predvsem za predvolilni boj, na koncu pogosto ostanejo brez epiloga. Ker so služile za predvolilno obračunavanje, so na stranskem tiru takoj, ko se razdelijo mandati. Tako je povsem možno, da ne bomo nikoli zares vedeli, kdo je snemal naše nadobudne lobiste, kdo je to naročil in ali Zoran Janković res zahteva svojih 10 odstotkov.

Kaj pa lahko o volilnih mehanizmih in politični klimi rečemo zdaj, ko so skoraj vsi glasovi prešteti? Znova se je aktiviral tako imenovani antijanša sentiment, ki je že zgodovinska značilnost naših volitev. Gre za okrepljen občutek odpora do prvaka SDS Janeza Janše in njegove politike ter strahu, da bi se vrnil na oblast. Na ta sentiment rade igrajo številne stranke z nasprotnega politične pola, ki tako mobilizirajo svoje volilce. Je tudi prikladno orodje za zakrivanje programske praznosti in v preteklosti so stranke na valu antijanšizma prišle tudi do volilne zmage. Antijanša sentiment se je tokrat okrepil prav v končnici, ko so po zraku začele leteti iskre afere s posnetki. Sprožilo se je tudi taktično glasovanje, ko je marsikateri volilec namesto kake druge leve ali levosredinske stranke obkrožil Gibanje Svoboda, saj je SDS in Janezu Janši želel preprečiti zmago.

Dobili smo tudi dokaz, da je polarizacija med slovenskimi volilci na visokih obratih. To se je seveda dalo slutiti. Med celotnim mandatom Golobove vlade smo pogosto videvali dve skoraj popolnoma nasprotni podobi Slovenije, ki so jih slikali podporniki vlade in opozicije. Več kot polovica vseh, ki so oddali svoj glas na teh volitvah, se je zbrala okoli glavnih strank na obeh polih, torej okoli SDS ali Gibanja Svoboda. Tudi marsikatera druga stranka je v očeh volilca izpadla bolj kot faktor, ki bo omogočil naslednjo Janševo ali Golobovo vlado. Polarizacija ter zaostrena tekma med obema glavnima taboroma sta za seboj potegnili tudi nekatere druge posledice. Tako smo dobili spet zelo visoko volilno udeležbo, ki bo za tisto s prejšnjih volitev zaostala le za dober odstotek. Redko kdo si je pred volitvami upal staviti tako visoko. Prav tako je polarizacija skoraj ves kisik pobrala ideji tretje poti in povezovanja, o kateri sta sanjala Anže Logar in Vladimir Prebilič. Čeprav se je ideja pred kakim letom dni še zdela zelo privlačna, sta na koncu oba plačala visoko politično ceno.

Kako naprej skozi politično negotovo obdobje? V povolilnih analizah je bilo s strani različnih profesorjev mogoče slišati, da prav sestavljanje koalicije in vlade prinaša priložnost za depolarizacijo. Za sestavo koalicije bo namreč potrebno sodelovanje prek ideološke ločnice in tako bo za razliko od preteklega mandata treba drugače misleče tudi poslušati in upoštevati, ne pa samo kričati nanje. Prav tako se bo dvignila vloga in pomen parlamenta, kar lahko z vidika demokratičnosti le pozdravimo. Zaradi tesnih razmerij to ne bo več glasovalni stroj, ki avtomatsko potrdi vse, kar mu vlada in premier prineseta. Bo pa to s seboj prineslo precej več dinamike. Glas vsakega poslanca je namreč v tako tesnih razmerah vreden precej več in tega se bodo predstavniki ljudstva gotovo zavedali. Lahko se pripravimo na trda pogajanja in tudi kakšna presenečenja ter samostojne akcije. Tudi izstopi iz strank ter prestopi so povsem realni in nekateri so to spremenljivko že v nedeljo vključili v koalicijsko kombinatoriko. Na preizkušnji bo tudi enotnost povezanih list. Bodo na primer poslanci SLS in Fokusa vedno sledili kolegom iz NSi?

Ob koncu povolilnega modrovanja pa zgolj predlog za zakonodajalce. Ukinite volilni molk. Imeli naj bi ga zato, da se lahko volilec v tistih slabih 48 urah v miru dokončno odloči o glasovanju. Tega miru ni več, saj so stranke in drugi akterji ugotovili, da volilnega molka tehnično ne kršijo, če zgolj pozivajo k udeležbi na volitve. Tako smo v nedeljo po vseh možnih kanalih prejemali pozive politikov k odhodu na volišča, saj da je izid zelo tesen. Jasno je bilo, kaj so sporočali med vrsticami. “Pridi samo, če boš volil zame.”