Spoštovani predsednik Borut Pahor!
Neodvisno od najine različne politične pripadnosti si z dnem izvolitve postal tudi moj predsednik, za razliko od tvojega predhodnika dr. Danila Türka, ki ga kot takega nisem priznaval iz razlogov, o katerih čivkajo že vrabci na strehi in jih ne mislim pogrevati. V moji širši družini smo v prvem krogu kot odločni podporniki pomladi, sicer brez upa zmage, glasovali za dr. Milana Zvera, a smo kljub temu tvojo zmago proslavili s šampanjcem in izobešenjem zastave. Sam pa sem Zveru na njegovi prvi volilni konvenciji v Izoli posvetil s strani publike zelo toplo sprejet prispevek. Kot se spodobi, te bom odslej naslavljal z “gospodom predsednikom”, vendar dovoli mi, da te v tem pismu tikam. Ne zato, ker sem precej starejši od tebe, ampak zaradi tega, ker bom v njem spregovoril o povsem človeških stvareh, o katerih se ljudje najlažje pomenijo neposredno, tovariško, brez odvečnih etiket, in ne dvomim, da je to tudi tebi blizu.
Ko si dan ali dva po predčasnih parlamentarnih volitvah svetoval svoji stranki, naj ne vstopa v koalicijo z Zoranom Jankovićem in naj pomaga oblikovati novo vlado ter podpre neodložljive reformne ukrepe, sem v različnih medijih iskreno pozdravil to tvojo pogumno držo, s katero si se na levici, po Kavčiču, kot prvi uprl diktatom mračnega rdečega političnega zakulisja. Dejal sem, med ostalim, da si s tem, prvič, rešil svoje, s strani skritih botrov poteptano človeško dostojanstvo, ko so te najprej ustoličili in se ti potem, ko si zapadel v veliko človeško stisko, odrekli ter pustili v obcestnem jarku. Pri tem niso bili sposobni doumeti, da zadani udarci in storjene krivice pravega človeka lahko samo okrepijo in se potem dvigne močnejši kot prej. In, drugič, si nas navdal z upanjem, da bomo morda le našli moč in način, da strnemo vrste in se izvlečemo iz godlje, v katero smo zabredli. Zapisal sem tudi, da bodo ljudje to tvojo držo nagradili, kar se je kasneje tudi zgodilo. Tako si kljub neuspešnemu vladnemu mandatu, mnogim storjenim in priznanim napakam ter preživetim krivicam, tudi s pomladne strani, vstal močnejši, samosvoj in nikomur ničesar več dolžan, ter stopil na pot, ko boš pred težkimi odločitvami lahko prisluhnil predvsem globini in tišini svojega notranjega miru, katerega glas je, kot si nam lepo dejal ob soočenju s Türkom, tvoja najljubša glasba.
Tik pred volitvami pa sem prav tako v tekstu, objavljenem v več medijih, zapisal, med ostalim, da bi te v primeru, ko bi se ob Türku tudi ti prebil v drugi krog, morali vsi trezni volivci z leve in pomladne strani podpreti, kar se je potem tudi v veliki meri zgodilo. Kajti bil sem prepričan, “da bi daleč presegel Türkov domet in da bi zmogel enkrat končno prezračiti zatohle dvorane predsedniške palače ter se kot predsednik nas vseh obnašati v duhu ustave ter času in okoliščinam primerno”, česar Türk ni zmogel.
Zdaj je pred teboj morda ena najtežjih in najresnejših preizkušenj v tvojem življenju. Mnogi čutimo, da se z dnem tvoje izvolitve za predsednika obrača nov list v življenju naše mlade in drage države. Zavedaj se, da si nekoliko premlad za ta položaj in da ti manjka veliko življenjskih izkušenj, ne toliko političnih kot pa tistih klenih, ki izklešejo človeka, da bi mu bil povsem kos. Vendar, če se boš naslonil na tiste sile v sebi, ki so te dvignile iz obcestnega jarka, boš zmogel tudi ta podvig. Tak kot si, tudi s svojimi pomanjkljivostmi, v tem trenutku za Slovenijo pravi Božji blagoslov. Povezuj vse, kar je zdravega, pametnega in dobrega v ljudeh, in pomagaj, da naredimo iz Slovenije nekega dne res pravo zgodbo o uspehu. Zavedam se, da to ne bo lahko, tako zaradi globalne gospodarske in naše notranje politične ter moralne krize kot tudi zaradi tega, ker nekajkrat že poražene sile naše mračne machiavellistične preteklosti, kot kažejo ravnokar naščuvane slovenske ulice, ne bodo še obmirovale, saj so zanje v igri velike stave. Skupaj s pomladniki si že in boš odslej še bolj tudi ti njihova tarča. Zato kot prvo najprej ustavi svojega dovčerajšnjega strankarskega šefa dr. Igorja Lukšiča, ki na valovih tvoje izgarane in ne njegove zmage ter ob trenutni nepopularnosti sedanje vlade pri reševanju napak prejšnjih garnitur vpije po predčasnih volitvah in se verjetno tudi vidi kot njihovega zmagovalca. Dopovej mu, da je druščina, ki ji pripada, ravnokar izgubila ene, še kako pomembne volitve. Kajti to zmago si izboril ti, z delom stranke, ki ti je sledila, ter predvsem trezni volivci slovenske pomladi, ne pa Lukšič, za katerega sploh dvomim, da je glasoval zate, in tudi ne njegov zbegani in na vajetih Murgel vpreženi del SD-ja. Številne samovšečne in napihnjene samooklicane levoliberalne mnenjske voditelje, sociologe, marketinške strokovnjake in druge dušebrižnike, s strici in tetami vred, ki jih mnogi njim podobni novinarji tako radi in prikimavajoče imajo v gosteh pri svojih omizjih in v vsakršnih studiih in ki so se posmihali tvojim izjemnim naporom in volji do zmage, se tako radi nastavljali kameram ob svojem favoritu Türku ter se po njegovem volilnem porazu poskrili v mišje luknje, pa vljudno opozori, da so jim, ob mnogih drugih nedavnih lekcijah, tudi te volitve dale vedeti, da so tudi oni zgolj navadna človeška bitja z vsemi svojimi slabostmi in omejitvami in predvsem gluhi za sleherno zdravo misel, ki ne zraste na njihovem zelniku. Če hočejo preživeti in resnično pomagati svoji domovini, se bodo morali odpreti prek pol stoletja na družbeni rob potisnjeni narodovi večini, kajti pri njej je največ zdravega naboja, ki lahko potegne naš voz iz blata. In ne dvomim, da bo to ponujeno roko tudi rada sprejela.
Milan Gregorič
