Sončnice in edinost Kristusovih učencev

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus prosi za edinost med svojimi učenci: “Sveti Oče, … prosim te, … da bi bili vsi eno.” (Jn 17,21) Jezusova prošnja za edinost se kar štirikrat ponovi v 17. poglavju Janezovega evangelija. Edinost med Jezusovimi učenci je odsev edinosti med Očetom in Sinom: “da bi bili eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi.” (Jn 17,21)

Jezus ni prosil, da bi vsi verniki enako mislili. Biti eno ne pomeni odsotnost različnih mnenj, ampak odsotnost delitev.

Kako aktualna je Jezusova prošnja za edinost med učenci v današnji Cerkvi in svetu. Če se ozremo naokrog sebe, vidimo, kako potrebna je ta molitev. Nismo enotni, ampak razdeljeni. Gradimo ograje in prepade. Nekatere ograje so pravzaprav dobre in koristne. Ograja okrog hiše varuje naše otroke, da ne zbežijo na cesto in bi bili tam izpostavljeni nevarnostim. Druge ograje preprečujejo roparjem, da bi vlamljali v našo hišo, ali pa psom, da bi na našem vrtu opravili svojo potrebo. Ograje puščajo zunaj, a tudi ohranjajo tisto, kar je znotraj. Mnogo pregrad niti ne opazimo in lahko pritrdimo modrosti, da poštene ograje ohranjajo dobre sosede.

Najslabše in najnevarnejše pa so tiste pregrade, ki jih težko vidimo z očmi in težko zaznamo na zunaj. Katere so te nevidne pregrade, ki nam preprečujejo, da bi bili eno z ljudmi in z Bogom? To so pregrade, ki temeljijo na telesni pojavnosti in ločujejo ljudi, ki pripadajo različnim rasam, narodom, socialnim slojem ali veram … Pregrade so med različnimi generacijami, med starimi in mladimi, med ljudmi različnih prepričanj ali ver.

Jezus je podrl kar nekaj ograj, ki so bile v njegovem času. Njegovo poslanstvo je bilo namenjeno tudi nečistim, grešnikom ali ljudem na robu. Je pa celo on postavil nekaj pregrad: pregrade dobre prakse in dobrega obnašanja, pregrade visokih moralnih standardov … Ko se je srečaval z ljudmi, ni nobenemu obrnil hrbta, niti tistim, ki so ga križali.

Mnogi ljudje občudujejo sončnice. Sončnica se dobesedno obrača po soncu in v nekaterih jezikih jo tako tudi imenujejo (italijansko girasole). Lahko občudujemo celo polje, posejano s sončnicami, ki se tako kot eden obračajo za soncem. Sledijo soncu, dokler ne zaide. Njihova edinost je popolnoma odvisna od njihovega odnosa do sonca.

Tako je naša edinost popolnoma odvisna od ene osebe. Od Kristusa. Kolikor smo združeni z njim, ki je umrl za dostojanstvo in odrešenje vsakega človeka, toliko bolj smo eno med seboj.

Zgodba za navdih

Različnost med ljudmi je dejstvo, a bolj ko smo blizu Kristusu, bolj postajamo eno.

Opat o lesenem kolesu

Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu poreklu, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da lahko živijo skupaj?

Opat jim je odgovoril:

“Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od tega roba kolesa se stekajo špice k središču, kjer jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.”

Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval:

“Bolj ko se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, moremo reči: ko se približujemo Kristusu, središču naše človeške in duhovne skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.”

Vodi me, dobrotni duh, 90