Kaj ti pomenim v življenju?

Tudi nam se zgodi, da vprašamo druge, kaj mislijo o nas. Včasih pa drugi vprašajo nas, kaj mislimo o njih. Lahko se zgodi, da na podlagi teh odgovorov začnemo spreminjati svoje življenje. Iskreno razmišljanje o življenju nam bo pomagalo, da bomo svoje življenje postavili na trdne temelje in potem napredovali.

V presojanju ljudi se lahko zmotimo. To se je zgodilo tudi Jezusu. Nekateri so mislili, da je Janez Krstnik, drugi, “da je vstal eden od starodavnih prerokov” (Lk 9.14). Samo apostol Peter je pravilno povedal: “Božji maziljenec” (20), to je Odrešenik.

Na Jezusovo vprašanje so učenci hitro odgovorili. Toda lažje je v odgovorih navajati, kaj pravijo drugi, kakor opisati svoje prepričanje. Pri vprašanjih o veri ljudje radi navajajo mnenja drugih ljudi. Sklicujejo se na svoje najbližje, sorodnike, če je treba tudi daljne.

Toda Jezus ni želel, da mu učenci navajajo mnenja drugih, ampak je želel vedeti, kaj njim pomeni: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” (20). Želel je vedeti, kdo je on zanje. Želi pa tudi vedeti, kaj pomeni nam. Vendar Jezus ne želi samo odgovora z besedami, ampak tudi odgovor z življenjem.

Sv. Maksimiljana Kolbeja so nacisti odvedli v taborišče Auschwitz (Oswiecim). Ob koncu julija 1941 so iz taborišča pobegnili trije ujetniki, zaradi česar je poveljnik izbral deset ljudi. Te bodo zaprli v bunker smrti in umrli bodo zaradi lakote, ker jim ne bodo dajali hrane. Poznavalci pravijo, da gre za grozljivo smrt. Ko je duhovnik Maksimiljan slišal, da je med izbranimi tudi družinski oče, je prosil okrutnega poveljnika, da bi šel v smrt namesto njega. Tako se je tudi zgodilo. Podoben primer poznamo v Sloveniji, ko je mladi štajerski duhovnik Izidor Završnik leta 1942 šel prostovoljno v smrt namesto svojega sojetnika. Ta dva duhovnika sta v tistem trenutku življenja spoznala, da Kristus od njiju zahteva žrtev. Ker jima je Kristus pomenil vse, sta zanj darovala svoje življenje tako, da sta umrla namesto drugega človeka. Oba sta s svojim življenjem pokazala, kaj jima pomeni Kristus. Pokazala sta, da je prvi in najvažnejši v življenju.

Tudi nas Kristus velikokrat sprašuje, kaj nam pomeni, in želi, da mu bolj odgovorimo s svojim življenjem kot s svojimi besedami. Sprašuje nas, kaj nam pomeni v življenju, ko vsi okrog nas zagovarjajo kulturo odmetavanja in kulturo smrti, mi pa moramo s svojim življenjem pokazati, da je življenje vrednota od spočetja do naravne smrti. Vemo, da nas bodo drugi zaradi naše drže poniževali in zasmehovali, a On nas tudi takrat sprašuje, kdo je za nas. Ko se znajdemo v preizkušnji in trpljenju, nas zopet sprašuje, kaj nam pomeni v življenju. Ko nas razočarajo ljudje, nam ponovi to vprašanje. Enako, ko moramo odpuščati drugim. Veliko je še podobnih trenutkov, ko nas to sprašuje. Bomo zmogli s svojo življenjsko držo pokazati, da je On vse in največ v našem življenju?

Zgodba za navdih   

Kdo sem?

Župnik je pri maši videval družino z majhno deklico. Sklenil je, da bo družino obiskal. Ko je pozvonil na vratih, mu je prišla odpret prav ta deklica. Radovedno ga je pogledala, on pa jo je vprašal: “A veš, kdo sem?”

Dekletce ni reklo nič, ampak je samo hitro steklo v kuhinjo in zaklicalo:

“Mama, mama, pred vrati je nekdo, ki ne ve, kdo je!”

Morda mi večkrat ne vemo, kdo je Kristus. Še težje s svojim življenjem pokažemo, da je prvi in glavni v našem življenju. Pozabimo nanj. Ni v naših mislih in še manj v naših dejanjih. Mi sicer lahko pozabimo, kdo je Kristus, a bodimo prepričani, On ne bo nikoli pozabil, kdo smo mi, in ne bo pozabil na nas.