Raje moliti kot govoriti o molitvi

V prvem berilu smo slišali o Abrahamu, ki se je pogajal z Bogom, kakor še danes barantajo kupci s trgovci v nekaterih deželah na vzhodu. Abraham je govoril z Bogom, da bi rešil pravične ljudi v Sodomi in Gomori. Predpostavljal je, da Bog, ki je pravičen, ne more s krivičnimi kaznovati tudi pravične. Abraham je podobno kot drugi preroki prosil milosti za ljudstvo.

Iz Abrahamovega pogovora z Bogom se lahko tudi mi marsikaj naučimo. Najprej da je za molitev potreben pogum. Kako vztrajno moli očak Abraham! Zagovarja svoje stališče in z vsako besedo doseže nekaj več. Ne neha, dokler ni zadovoljen z doseženim.

V evangeliju nam Jezus pove priliko o možu, ki trka na sosedova vrata. Tako Jezus poudari vztrajnost pri molitvi, posebno ko se znajdemo v obupujočih razmerah. Kaj pa ponavadi mi storimo? Izrečemo svojo prošnjo v molitvi, se potožimo v stiski. Velikokrat to lahko opravimo s polovičnim srcem in gremo iz cerkve ali preprosto končamo molitev. Ne zaupamo, da bo Bog vzel zares našo molitev. Zato tudi mi molitve ne vzamemo dovolj zares. Vztrajajmo v prošnji, vztrajajmo v iskanju, v trkanju. V molitvi je zato zelo važna vztrajnost.

Jezus spodbuja svoje učence, naj se z zaupanjem obračamo k Bogu kot k očetu (prim. Lk 11,11). To kaže, kako blizu moramo biti Bogu. Bog je počaščen, ko se s tako domačnostjo in zaupanjem obračamo k njemu.

Fant, univerzitetni študent, je obiskal svoje starše, da bi jih prosil za denar. Ko je prišel domov, je pospravil kuhinjsko mizo in nanjo položil papirje z utemeljitvijo svoje prošnje. Nato jo je dvajset minut razlagal. Redkobesedni oče je pozorno poslušal. Ko je sin končal, je oče dejal: “Pravzaprav si mi vzel samo dvajset minut časa.” Sina je stisnilo pri srcu, saj je začutil, da njegova prošnja ne bo uslišana. Nato se je oče nasmehnil: “Seveda ti bom posodil denar, saj sem tvoj oče. Ne vem pa, zakaj si pripravil dvajsetminutno predstavitev, kakor da bi midva z mamo bila zate tujca?”

Sin je pozneje razmišljal o pogovoru s starši in spoznal, da se z njimi ni pogovarjal, ampak jima je ponudil predstavitev. Medtem ko sta starša želela pogovor. Pogosto se podobno obnašamo tudi v odnosu do Boga: večkrat mu pripravimo predstavitev, namesto da bi se z njim pogovarjali.

Ko je Jezus molil s svojimi učenci, so ga ti prosili, naj jih nauči moliti. Jezus jim ni dejal: “Torej najprej pokleknite, potem takole sklenite roke … in potem začnite moliti.” Namesto tega jih je naučil moliti očenaš. Nekdo je dejal: “Ni jim govoril o molitvi, ampak jih je naučil moliti.” Od branja tega članka pojdimo molit. To bo največji uspeh branja razlage evangelija.

Zgodba za navdih

Jezus spodbuja svoje učence, naj se z zaupanjem obračamo k Bogu kot k očetu, kar kaže, kako blizu moramo biti Bogu. O zaupanju v očeta lepo govori ta zgodba.

Oče skrbi za nas

Majhen deček se je peljal z vlakom, sam je bil v vagonu. Na eni od postaj je k njemu v vagon prisedel starejši možakar. Čudno se mu je zdelo, da deček potuje sam. Čez čas ga je vprašal:

“Ali potuješ kar sam?”

“Da, gospod.”

“Kako daleč pa se pelješ”

“Do končne postaje.”

“Ali te ni strah, ko pa si sam odpravil na tako dolgo pot?”

“Ne, ni me strah.”

“Kako pa to?”

“Zato ker je moj oče strojevodja.”

Zgodbe za pogum, 34.