Šola, ki je dobila vrednote, glas in smer
50. obletnica poimenovanja COŠ Fran Venturini
“Danes ne praznujemo le petdesetih let imena naše šole. Danes praznujemo zgodbo ljudi. Zgodbo jezika, kulture, glasbe, prijateljstva in pripadnosti. Praznujemo srce naše skupnosti.” Tako je bilo jasno in glasno slišati na množično obiskani slovesnosti ob 50. obletnici poimenovanja osnovne šole v Boljuncu po Franu Venturiniju. Pred dolgimi petdesetimi leti se je začela nova zgodba, zgodba slovenstva, ponosa, ljubezni, zgodovine, prijateljstva in otrok, ki še danes bogati življenja v čudoviti vasi blizu mesta v zalivu. V soboto, 23. maja, je tako v počastitev jubileja na dvorišču za šolo zaživel bogat program, ki je združil kulturo, glasbo, jezik, prijateljstvo in pripadnost skupnosti.
Na oder so najprej stopile učiteljice, vse za to priložnost oblečene v tipične narodne noše, in občinstvo ves čas spremljale med dogajanjem. Ko je šola pred petdesetimi leti dobila ime po Franu Venturiniju, ni dobila le imena velikega skladatelja, učitelja in narodnega buditelja, dobila je vrednote, dobila je glas, dobila je smer, je povedala Martina Lisjak (učiteljica Alessandra Mignacca je dogajanje predstavljala v italijanščini), ki je še poudarila, da v Boljuncu šola že desetletja živi z vasjo in vas diha s šolo. Ker ima v šoli posebno mesto glasba, je bila ta, skupaj s petjem mladih in tudi drugih glasov, rdeča nit celotne slovesnosti. Kulturni program so oblikovali učenke in učenci šole, otroci iz vrtcev Kekec iz Boljunca in Miškolin iz Boršta ter priložnostni pevski zbor pod vodstvom Manuela Purgerja. Zamisel in režija sta bili delo Bože Hrvatič, pri sestavi besedila sta sodelovala še Sonja Gregori in Vojko Slavec, za kostume sta poskrbeli Franka Slavec in Slavica Čurman, otroški pevski zbor je vodila učiteljica Erika Labiani, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Aljoša Saksida.
ČESTITKE IN SPOMINI NA ŠOLO
Ob pomembnem jubileju so se poleg otrok, učiteljev in pevcev na odru zvrstili tudi številni gostje, tisti, ki na tak ali drugačen način soustvarjajo življenje šole in skupnosti ter ohranjajo spomin na Frana Venturinija. Tako je najprej imela govor ravnateljica šole Lučka Križmančič. Vsa ta leta so šolo soustvarjali številni učenci, starši in učitelji ter za seboj pustili dragocene spomine, je dejala. Poudarila je, da šola ni le stavba, ampak prostor življenja, topline, slovenskega jezika, kulture in medsebojnega spoštovanja, zato ime Fran Venturini nosijo s ponosom. Kot ravnateljica se je zahvalila učiteljem, zaposlenim, staršem in občini za podporo ter dodala, da so največje bogastvo šole prav učenci, zaradi katerih z zaupanjem gledajo v prihodnost. V nadaljevanju sta v imenu Občine Dolina spregovorila župan Aleksander Coretti in odbornica Alenka Vazzi. Coretti se je zahvalil vsem, ki so sooblikovali pobudo in dejal, da je to pomemben dan ne samo za Boljunec, ampak tudi za celotno občino. Odbornica Alenka Vazzi pa je dodala, da prisotnost nekdanjih učencev, učiteljev in staršev daje praznovanju posebno toplino in pomen. S šolo jo povezujejo številni osebni spomini, saj so jo obiskovali že njeni nonoti v času fašizma, ko je bila v razredih dovoljena le italijanščina, kasneje pa še njena mama, ona sama in njena sinova. Ganljivo se je spomnila učiteljic Vesne in Mirjam, ki sta učencem s toplino in predanostjo predajali ljubezen do slovenskega jezika in kulture. Ob petdeseti obletnici je poudarila pomen slovenske zastave, ki je bila takrat prvič izobešena na pročelju šole, ter opozorila na izzive demografskega upada in zmanjševanja števila učencev. Dodala je, da šola ni le izobraževalna ustanova, temveč skupnost, kjer mladi rastejo v samozavestne Slovence, zato je slovensko šolo treba varovati, podpirati in negovati. Ob priložnosti je na oder stopil vnuk Frana Venturinija, Dušan Venturini, ki je prav tako podal osebne spomine. Dejal je, da mineva skoraj sto let, odkar je morala družina Venturini zaradi političnih pritiskov zapustiti rodni kraj in zbežati v Jugoslavijo. Življenje v novi domovini ni bilo lahko, spremljala pa jih je velika domotožnost. Ob jubileju je šoli zaželel, da bi tudi v prihodnje uspešno opravljala svoje poslanstvo in negovala slovenski jezik, saj bo to najlepše zagotovilo, da bo kraj ostal slovenski.
GLASBENO-GLEDALIŠKI PROGRAM
Sledil je pester glasbeno-gledališki program, ki so ga oblikovali učenci in učenke. Publiko so z igro, besedo, glasbo in plesom popeljali po življenjski poti Frana Venturinija ter skozi različna obdobja šole. Prikazali so prizore Venturinijevega prizadevanja za slovensko besedo, za znanje in za to, da bi ljudje znali brati in pisati. Hkrati je na oder stopil tudi priložnostni mešani pevski zbor, ki je s petjem še dodatno obogatil program. Z odličnim recitiranjem so najmlajši predstavili šolsko življenje vse od poimenovanja šole do današnjih dni, ko je šola nekoliko spremenjena, a v svojih vrednotah še vedno enako povezana s skupnostjo.
Zatem so organizatorji k besedi povabili še razne goste, ki so delili svoje misli ob tem pomembnem jubileju. Med njimi sta bila nekdanja učiteljica Vesna Zahar, ki je pred 50 leti povezovala dogodek poimenovanja šole, in tedanji slavnostni govornik Vojko Slavec.
Slavnostna prireditev se je sklenila pred šolo, kjer so Aleksander Coretti, Dušan Venturini in Lučka Križmančič odkrili spominsko tablo. Vsi nastopajoči in številni zbrani so za konec še vsi skupaj zapeli znano boljunsko pesem Barč’co.
Ob tej priložnosti so na šoli priredili tudi razstavo o Boljuncu nekoč in danes, na kateri so obiskovalci lahko spoznali, kakšna je bila učilnica nekoč. Poleg tega so na šoli uredili tudi posebno glasilo, v katerem so zbrani zapisi, fotografije, intervjuji in razmišljanja odraz skupnega raziskovanja, sodelovanja in medsebojnega povezovanja.
