“So stvari, za katere želimo, da bi se nikdar več ne ponovile”
Odprtje zgodovinske dokumentarne razstave Vroče sledi hladne vojne v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je 28. februarja privabilo res veliko ljudi; mnogi so si ob 17. uri v komorni dvorani ogledali istoimenski dokumentarni film, še več pa se jih je udeležilo svečanega trenutka, ko so o projektu spregovorili ugledni gostje.
Gre za razstavo, ki jo je leta 2012 pripravil Gorenjski muzej v sodelovanju z Arhivom Republike Slovenije in Mohorjevo založbo Celovec, vodji projekta pa sta Jože Dežman in Hanzi Filipič. Na 22 dvojezičnih panojih – v slovenščini in nemščini, prireditelji pa so poskrbeli tudi za italijanske prevode – ponuja vpogled v dogajanje na meji med Slovenijo in avstrijsko Koroško v letih 1945-1991. Prek zgodb posameznikov in družin predstavlja zgodbo prehodov slovenskih ljudi čez železno zaveso, poglablja pa se tudi v širšo analizo tega poglavja na celotnem slovenskem prostoru. Kot je uvodoma povedala pobudnica in povezovalka goriške razstave, časnikarka Erika Jazbar, je dogodek nastal v sodelovanju z Goriškim muzejem in s KD Stanko Vuk iz Mirna. Predsednica Kulturnega centra Franka Žgavec, ki je pozdravila navzoče in med njimi zlasti novega goriškega prefekta Vittoria Zappalorta, se je za glasbeni poklon zahvalila Vokalni skupini Chorus 97, ki jo vodi Laura Winkler, za pomenljivo večjezično recitacijo pa dijakinjam osnovne šole iz Mirna. Zgodovinar Jože Dežman je povedal, da je govor v Celovcu začel z besedami Hanzija Filipiča, ki je po odkritju hudega, ki se je zgodilo v Sloveniji po vojni, zapisal, da je dejansko izhodišče vse tragedije fašistična in nacionalsocialistična agresija, da je žrtev veliko in vse imajo pravico, da jim vrnemo človeško dostojanstvo, jih odrešimo krivičnosti pozabe. Ta kritični odnos je “gugalnica, ki se ne sme spremeniti v igro za politični drobiž, ker je zadeva preveč resna”. Že v projektu Med kljukastim križem in rdečo zvezdo leta 2002 so predstavili “zelo eksplozivna soočenja in soodvisnosti” med skrajnim koroškim nacionalsocializmom in slovenskim oz. jugoslovanskim stalinizmom. Predstavljajo predvsem usode prebivalcev Slovenije, na katere je usodno vplivalo dogajanje ob železni zavesi v hladni vojni. Za to “najbolj odprto mejo v Evropi”, kot so jo nekateri imenovali “s propagandno prevleko”, so od maja 1945 do junija 1991 dobili več ilegalnih pribežnikov kot na Berlinskem zidu, “verjetno vsaj desetkrat več”. Samo do leta 1949 je bilo na slovenski zahodni meji ubitih po uradnih podatkih vsaj 417 oseb. Šlo je za pravi “upor z nogami”. Do leta 1960 je ilegalno zbežalo na Zahod okrog 40 tisoč Slovencev, okrog 30 tisoč pa je bilo aretiranih, obsojenih, poslanih v prisilno delo itd. Na tej meji je bilo “vsak trenutek od dva do tri tisoč vojakov, vsaj do leta 1960 vsak trenutek od dva do štiri tisoč agentov tajne politične policije”. Druga funkcija meje je bila preprečevati vstop tistega, kar je idejno ogrožalo komunizem z Zahoda. Izvoz revolucije je zamejskim Slovencem na Koroškem naredil neizmerno veliko škodo, je poudaril Dežman. Namen politično razbremenjene in neodvisne raziskovalne ekipe ter projekta je zato preseganje tistih – ne le geografskih – meja, ki so več generacij ločevale Koroško in Slovenijo.
Filipič je povedal, da so razstavo prvič odprli 6. septembra 2012 v Kranju, nato v Ljubljani, februarja 2013 v Celovcu. Zgrajena je dvojezično, ker so Korošci hoteli predstaviti nemško govoreči publiki dimenzije totalitarizma v Sloveniji oz. Jugoslaviji: večji – desnosredinski – del koroških Slovencev, ki je pripadal katoliško-krščansko-konservativnemu taboru (“Brez slovenskih duhovnikov bi danes na Koroškem slovenske besede več ne bilo”), je bil na udaru komunističnega režima v Sloveniji, poskušali so ga izigravati: “Zastane ti dih, ko vidiš, kdo vse je pri tem umazanem dejanju sodeloval”. Tiste Slovence, ki jih je nadzirala in skušala onemogočiti UDBA, so nemške nacionalne organizacije imele za “titokomuniste”. Knjige, ki so izšle pri Mohorjevi v Celovcu, je UDBA prek sodelavcev iskala tudi v goriški knjigarni, jih pokupila in nato uničila; tako se je npr. dogajalo z deli Cirila Žebota, “najbolj znamenitega slovenskega političnega emigranta”. Na podoben način so nadzirali Goriško Mohorjevo, politične organizacije goriških Slovencev, Borisa Pahorja, študijske dneve Draga itd. To raziskovalno delo bo treba še “poglobiti in širiti, čeprav so obrisi obraza tega totalitarnega sistema že dokaj jasni”, je sklenil Filipič.
Direktor Arhiva RS Bojan Cvelbar je v krajšem pozdravu izrazil zadovoljstvo z goriško raziskavo. Zahvalil se je vsem, ki so pripomogli k njeni postavitvi, zlasti Dežmanu in Filipiču, ter izrazil upanje, “da bo še naprej širila med ljudi svoje poslanstvo”, kajti to je prvi namen projekta. Razstava je pomembna predvsem zato, ker ljudje po navadi ohranjamo samo lepe spomine, “take stvari pa pogosto hitro pozabljamo”. V naši polpretekli zgodovini pa so tudi “stvari, za katere si želimo, da bi se nikdar več ne ponovile”.
O primorskem delu razstave, zlasti še o razstavah o goriški meji v zadnjem desetletju je nato spregovoril Drago Sedmak iz Goriškega muzeja. Pripravili so že tri “muzejčke”, je dejal, sedaj načrtujejo četrtega, muzej o “kontrabandu”. Renato Podbersič ml. je orisal vsebino dokumentov oz. predmetov v enajstih vitrinah v atriju Kulturnega centra: to je “poskus prikaza meje v nekoliko manj romantičnem smislu”, v prvih letih po vzpostavitvi železne zavese. Gre za majhen izbor dokumentov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Zanimivi so npr. seznami prebivalcev vasi, ki so se “iz komunističnega raja” izselili v “gnili kapitalizem”, ali dokumenti in denarnica Andreja Uršiča, simbola protikomunističnega demokratičnega odpora na Goriškem, ki je po zasliševanju UDBE poleti 1947 izginil neznano kam. Na ogled so časopisi, revije in knjige, ki so jih izdajali slovenski demokratični intelektualci v Trstu. Prisotna so tudi pričevanja o neuspelih poskusih pobega v Italijo in o streljanju na meji.
Po lepi domoljubni pesmi je Cvelbar še uradno odprl razstavo – ki bo na ogled do Velike noči, 20. aprila – z mislijo: “Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, si tudi svoje bodočnosti ne zasluži”. / DD
