Slovenski moralni hazard
Evropa je prejšnji teden sprožila pravi protikrizni val, za katerega sicer še ni jasno, kako bo uspešen, a v katerega so bila položena številna upanja. In ta upanja veljajo tudi za Slovenijo v trenutku, ko je grožnja z morebitno evropsko pomočjo (in posledičnimi dodatnimi varčevalnimi ukrepi) vse bolj realna. Prejšnji teden pa so vidni predstavniki evroobmočja na mizo položili vse svoje (zadnje) adute, da bi evrsko ladjo še rešili. Šlo je za tri vidnejše ukrepe, ki jih bomo na kratko predstavili.
Trije ukrepi za rešitev evra, trije ukrepi za rešitev Slovenije
Prvi imeni tedna, v katerem se je odigral še en križev pot skupne valute, sta bili nedvomno Mario Draghi, prvi mož Evropske centralne banke, in Jose Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije. Draghi je končno lahko predstavil svoj velikopotezni načrt vsesplošnega in neomejenega odkupovanja obveznic rizičnih držav. Če se še spomnite filma (ali risanke) Ghostbusters, no, Draghi se je naenkrat spremenil v zalezovalca strahov in prikazni v tisti beli uniformi in z ogromno bazuko v rokah, ki je sposobna paralizirati in uničiti čisto vsako prikazen. Bazuka, ki jo ima sedaj na razpolago, je prav omenjeni mehanizem za odkupovanje obveznic. Da bi špekulanti na trgih ne potopili najnevarnejših držav (Španija, Italija in vse bolj tudi Slovenija), bo lahko ECB odslej odkupovala neomejeno število obveznic in s tem ohranjala donosnost obveznosti na “dostojni ravni” (občutno pod 7 odstotki): rizične države se bodo tako lahko veliko lažje zadolževale, saj bo “obrestna mera” za njihove kredite precej manjša od sedanje. Ob tem je predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso tudi napovedal, da bo večjo skrb za nadzor nad vsemi evropskimi bankami (gre za približno številko 6000 bank) odslej prevzela prav ECB: to pomeni, da bi nacionalne centralne banke še dodatno izgubile pomen. Centralne banke posameznih držav bi še vedno opravljale vlogo nadzornika, a bodo pri tem le uresničevale Draghijeva navodila. Na večje banke pa bodo imeli neposreden vpogled neposredno v ECB. Še enemu ukrepu, ki je kratkoročno pripomogel k izboljšanju stanja v evroobmočju, je prižgalo zeleno luč nemško ustavno sodišče: gre namreč za stalni evrski reševalni sklad (ESM), za katerega je najvišja nemška sodna institucija razsodila, da ni v nasprotju z nemško ustavo. ESM sklad bo težak 700 milijard evrov (vanj bodo prispevale tudi evropske države) in iz njega bo mogoče črpati za reševanje držav, ki same ne morejo več servisirati svojih obveznosti.
Kratkoročno ugodno, dolgoročno še negotovo
Kaj to pomeni za Slovenijo? Bojazen, da bo potrebno poseči po evropski pomoči še ni mimo. Lahko pa rečemo, da so nedavno sprejeti ukrepi na evropski ravni kratkoročno ublažili mednarodni položaj Slovenije. Seveda govorimo o kratkoročnih učinkih: sklep o neomejenem kupovanju obveznic in ustanovitev ESM sta dala krila vsem borzam in zmanjšala donosnost obveznic vseh rizičnih držav. Obresti na slovenske obveznice so tako konec prejšnjega tedna znašale 6,3 odstotka, medtem ko so le nekaj tednov pred tem presegale 7 odstotkov. To pomeni morda nekaj dodatnega kisika za slovenske javne finance, ki so vsaj delno obvarovane pred najnevarnejšimi špekulanti na trgih. Vprašanje bančnega sistema ostaja sicer še vedno odprto: 2,7 milijard evrov je vrednost neustrezno zavarovanih kreditov celotnega slovenskega bančnega sistema. 1,7 milijard evrov pa je znesek kreditov, ki jih imajo banke pri tistih podjetjih, ki so že v stečaju. Zaradi poraznega stanja in visokih slabitev se slovenske banke že dobro leto ne zadolžujejo več z obveznicami na tujih trgih. To je namreč najdražja različica zadolževanja. Zato je na dan prišla drugačna različica, ki je bila že spet povezana z ECB. Slovenske banke so začele kredite najemati kar pri ECB (vmesni posrednik je bila Banka Slovenija), ker so obresti za nacionalne centralne banke, ki jih je v prvih protikriznih ukrepih uvedel Draghi, znašale samo 1 odstotek. Slovenske banke so tako v lanskem letu povečale zadolževanje pri ECB za 600 milijonov evrov, v začetku letošnjega leta pa že za 2 milijardi evrov. Tudi država se je v zadnjem obdobju čedalje manj zadolževala na evropskem trgu, ker je ta postajal očitno predrag (oz. donosnost slovenskih obveznic previsoka). Zato se je finančni minister Janez Šušteršič odločil, da bo denar, ki primanjkuje slovenski državni blagajni, letos poskušal najti s t. i. dolarskimi obveznicami. Gre za vrednostne papirje, ki jih bo slovenska država skušala prodati na ameriškem trgu: razlog za tako odločitev gre iskati v ključni obrestni meri ameriške centralne banke FED, ki je cenejša od evropske.
Slovenija še ni rešena
Slovenija si bo po ukrepih, ki so bili sprejeti na evropski ravni, lahko ponovno nekoliko oddahnila. Ponovno se bo lahko nekoliko bolj naslonila na evropske institucije. A tveganje je tukaj veliko, vezano je na t. i. moralni hazard. Kaj to pomeni? Da bi se Slovenija počutila preveč varno in ne bi storila vsega, da se sama reši iz nevarnih vod. To je seveda vezano predvsem na čiščenje umazanij bančnega sistema in sprejetje strukturnih reform. ECB in evrosistem tako Sloveniji lahko pomagata, ne moreta pa je rešiti. To je domača naloga, ki jo mora Slovenija opraviti sama.
Andrej Černic
