Slovenski Božič

Noben praznik ni tako obremenjen z “dodatno ponudbo” kot Božič. Trgovine se odenejo v božično preobleko ponekod že kmalu po prazniku Vseh svetih. Prodaja začne naraščati, mesta tekmujejo med seboj v nočnih osvetlitvah, parkirišča pred veleblagovnicami pa so polna počasi premikajoče se pločevine, v kateri ljudje v veliki želji po nakupovanju potrpežljivo čakamo, da najdemo prostorček za svojega jeklenega jelenčka. Oprostite, jeklenega konjička sem mislil.
Tudi v Sloveniji se zdi, da vsi nestrpno pričakujemo Božič. Pa čeprav je beseda advent tabuizirana. Slovenski mediji so besedo advent prevedli v čarobni, pravljični, magični, veseli in nori december.
In v resnici je dvanajsti mesec v letu, ki se sicer imenuje deseti (december), bolj mesec norije kot pa mesec pričakovanja. Naši predniki so adventu rekli tudi mali post in pred polnočnico jedli ribo.
Danes od tega ni ostalo praktično ničesar več, še spomina ne. Namesto tega pa okoli vseh vogalov hreščijo ameriške božične popevke, mi pa se spotikamo ob plastične in čokoladne Miklavže in Božičke, ko pridemo v trgovino po kruh. Dovolite mi zlobno pripombo: to je božično onesnaževanje.
Seveda pa je tam, kjer je Božič v resnici doma, to so domovi naših družin, vse drugače. Kljub cenenim bleščečim lučkam za celotno hišo kristjanom hiše še vedno krasijo adventni venčki. Velikanski televizijski zasloni v dnevnih sobah pa velikokrat ugasnejo, da se namesto njih zasveti najprej ena, potem dve in tri ter slednjič vse štiri drobne svečice.
Prav nenavadno je, da imajo otroci ravno advent in božične praznike najraje. Moji me tudi sredi pomladi ali poletja znajo vprašati, kdaj bo že prišel ta Božič. Otrokom so seveda všeč adventni sejmi in nove igrače, ki jih je prinesel Miklavž. A neznansko bolj od tega so jim všeč preproste plastične figurice v jaslicah in nabiranje mahu v gozdu. Noben bonbon ne diši tako lepo kot navadni mah. Nobene trgovine z igračami se otroci v življenju ne spominjajo tako kot polnočnice, kljub mrazu, dolžini maše in pomanjkanju sedišč. Moja draga pravi, da bodo otroci, ko bodo odšli od doma, s seboj odnesli prav te čarobno-romantične spomine, ki jih bodo spremljali in jim pomagali pri ohranjanju krščanstva in slovenstva. Zato včasih tudi kar na vse tri svete večere s kadilnico in vodo obidemo vse prostore v hiši.
Res je, za Božič starši otrokom damo več kot ponavadi. Seveda, saj tudi torte soproga ne speče vsak dan, ampak samo za rojstne dneve. Za praznike. Naši so presrečni, ker lahko spijo vsi skupaj na kavču v dnevni sobi ob lučkah in smrekici. Še na muco, ki vedno najraje spi v jaslicah, nismo preveč jezni. Se raje posmejemo in rečemo, da so naše mačke globoko verne: že deseta mačka po vrsti gre spat v jaslice.
Božič tako za naše ljudi kljub vsej prodajni navlaki ostaja pristni družinski, slovenski in krščanski praznik. Da bi le ostal tak čim dlje!

Piše: Tino Mamić

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme