Slikar Zoran Mušič in Brda
Ne bom govoril o slikarstvu Zorana Mušiča. O tem je že veliko napisanega. Izredna je tudi nova knjiga Videnja Zorana Mušiča, ki jo je lani izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti in o njej je poročal Novi glas v zadnji številki.
Zanimalo me je, v kakšnih odnosih je bil Zoran Mušič z Brdi, rojstno pokrajino njegovega očeta, učitelja Antona Musiča. Kot prvo je treba poudariti, da je na gradu Dobrovo dragocena zbirka njegovih grafik, ki jo je postavil Goriški muzej.
V Brda se je veliki slikar pogosto vračal. Že kot otrok je hodil k babici v Šmartno. Zoran naj bi imel že v mlajših letih težave s pljuči, zato je nekoč prepešačil pot od materinega doma na Kostanjevici pri Ligu, pa vse do Šmartnega. Pozneje je imel po prihodu iz Dachava leta 1945 še hujše težave s pljuči. Njegova babica v Šmartnem je bila že zgodaj vdova in je morala voditi gospodinjstvo in gospodarstvo večje kmetije. Musičeva kmetija leži na južni strani Šmartnega, tik zraven taborskega obzidja in obrambni stolp starega tabora je vgrajen v njihovo domačijo. Od njihove domačije je izredno lep razgled na Furlansko ravnino in morje. Muščevi so bili stara, premožna Šmartenska družina, iz katere je v preteklosti izšlo več duhovnikov. Njihova lepa domačija je v neposredni bližini župnišča in ima še vedno velik žbatafur. Ti duhovniki v 17. in 18. stoletju so bili: Lenart Musič, ki je bil leta 1660 kaplan v Medani; Valentin Musič, ki je umrl leta 1698, in Janez Musič, ki je umrl leta 1729. Verjetno je bil iz tega rodu tudi Janez Krstnik Musič, ki je bil graditelj obnovljene cerkve na Vrhovljah pri Kojskem. Musiči so imeli grobnico – kripto v stari gotski cerkvi v Šmartnem. Jožef Musič je bil tudi župan v Šmartnem. Na dvorišču domačije so naredili lep in velik vodnjak, ki je nekaj posebnega v Šmartnem. V Brdih je Zoran Mušič poslikal križev pot v župnijski cerkvi svetega Jurija v Gradnem.
Oče in mati Zorana Mušiča sta tudi pokopana v Šmartnem. Oče Anton (Toni) je umrl leta 1959 in so ga pripeljali na pogreb v Šmartno. Mati Marija (Mimi) – tudi upokojena učiteljica, pa je zadnja štiri leta svojega življenja preživela pri sorodnikih Obljubek v Drnovku v Brdih. Tam je leta 1971 zbolela za pljučnico in umrla in od tam je bil nato pogreb v Šmartno. V Šmartnem je slikar Zoran plačal sv. maše za očeta in mater. Družina Musič iz Šmartnega pa skrbi za njihov grob.
Po družinski tradiciji naj bi imeli na rojstnem domu Marije Musič, r. Blažič v Kostanjevici pri Ligu v njeni mladosti gostilno in trgovino. Posebej je trgovina cvetela zaradi cvetočega tihotapljenja v času Avstrije in so mnogi tihotapci tam kupovali blago, ki so ga nosili preko Idrije v Kraljevino Italijo, oziroma prodajali blago, ki so ga od tam prinašali.
Zoran Mušič in njegova žena Ida Cadorin Barbarigo pa nista hodila v Brda samo na pogrebe. Anton Musič – Zoranov oče je na stara leta zelo pogrešal Brda. Tudi po 14 dni ali tri tedne je pogosto prihajal na počitnice v Brda. Ko je bil v Brdih, je tudi z veseljem inštruiral mlajšega sorodnika v nemščini. Ko so šolali Zorana, so njegovi starši menda prodali tudi parcelo v Šmartnem, da so pridobili nekaj denarja. Sestrična Irena Obljubek je bila v času študija pri njih v Ljubljani. Po smrti Antona leta 1959 je njegova žena Marija (Mimi) za nekaj dni ostala pri Obljubkovih v Drnovku. Pozneje pa je živela v Drnovku od leta 1967 do 1971. Zoran jo je hodil obiskovat v Brda in ostajal pri Obljubkovih po nekaj dni. Šel je tudi na očetov dom v Šmartno in obiskoval je sorodnike.
Obljubkovi so bili sorodniki, ker se je sestra Zoranovega očeta Karolina poročila k Obljubkovim na Bregu pri Krasnem. Poročila se je s Francem Obljubkom, ki je bil župan v Kojskem in deželni poslanec v Gorici. Karolinina sestra Emilija se je poročila h Kovačevim v Šmartno, brat Leopold je ostal gospodar na domu, brat Jožef (Pepi) je bil direktor Monta v Gorici, Zoranov oče Anton (Toni) je postal učitelj, brata Franc in Alojz sta bila trgovca v Trstu, brat Neto pa se ni oženil. Zoranov oče Anton je bil torej iz premožne in podjetne briške družine. Takšne družine so se v Brdih do 2. svetovne vojne praviloma poročale med seboj.
Nevesta pri Obljubkovih Marija Obljubek r. Toroš je bila večkrat na obisku pri Zoranu Mušiču v Benetkah. Tudi drugi sorodniki iz Brd so ga obiskali v Benetkah ali v Parizu. Zoran je bil zelo hvaležen, da je bila njegova mati lahko pri Obljubkovih. Tudi po telefonu so se veliko pogovarjali in mu posredovali novice iz Slovenije oziroma Jugoslavije. Leta 1968 je Marija Obljubek v Benetke spremljala Zoranovo mamo Mimi in tam sta ostali 14 dni. Stanovali sta v hotelu in srečali sta se z vso družino Cadorin. Slikarka Ida Cadorin je imela umetniško ime Barbarigo. Mimi je v Benetkah želela biti v središču pozornosti in Zoran ji je posvetil veliko časa. Vabili so ju na kosila in z gondolo sta prišli do hiše Cadorin in po stopnicah, ki vodijo od morja, sta se v spremstvu Zorana povzpeli v gosposko hišo na drugi strani Canal grande. Vstopili so v stavbo in v pritličju je bil muzejski – spominski prostor, kjer so stali kipi njihovih aristokratskih prednikov. Ida je pozneje to hišo prodala. Po stopnicah so odšli v osrednje prostore in v jedilnico, kjer so jih čakali člani družine Cadorin, med njimi tudi Idin brat. Bilo je veliko poklonov in komplimentov. Natakarji so postregli kosilo in prisotna je bila tudi deklica, ki naj bi jo Ida posvojila.
Marija Obljubek je obiskala tudi Zoranov atelje. Ker je imela že takrat težave z zdravjem, ji je našel in plačal zdravljenje v toplicah v bižini Padove. Bil je zelo pozoren do ljudi, umirjen in radodaren. Ko je izvedel, da se župnik v Drežnici, pokojni Janez Lapanje, ukvarja z zvezdoslovjem, mu je iz Londona poslal tedaj najnovejšo knjigo o zvezdah. Tudi v župnijski cerkvi v Drežnici je Zoran Mušič slikal v mlajših letih.
Peter Stres
