“Slikam, da oznanjam evangelij!”

Pogovor / Sestra Henriette Marie Dossi Goussikindey, vizualna umetnica in slikarka

V glavnem mestu Benina, Cotonouju, sem v skupnosti sester svetega Avguština, kjer sem stanovala, spoznala tudi dobrodušno sestro Henriette Marie Dossi Goussikindey. Čisto blizu vhoda v samostanski kompleks imajo sestre trgovino. V njej prodajajo odličen jogurt, ki ga same izdelujejo, pa še druge dobrote. Na drugi strani vhoda je njihova knjigarna, v kateri poleg knjig lahko kupiš še blago, nabožne predmete, nakit, torbe in druge predmete, ki jih prav tako izdelujejo same. Stopnice ob strani stavbe vodijo  še v višja nadstropja in s hodnika v drugem nadstropju je vhod v atelje sestre Henriette. Tam preživi večino svojega prostega časa in ustvarja. Njena platna so velika, pisana in na njih upodablja prizore iz afriškega življenja. Manjša platna, je povedala, obiskovalci iz tujine radi kupijo, saj jih je lažje zviti in spraviti v potovalko. Prosila sem jo za intervju in vabilu se je prijazno odzvala. Seveda sem bila tako radovedna, da sem ji postavila kopico vprašanj. Rekla pa sem ji, da lahko sama izbere, na katera bo odgovorila. Vabljeni k branju!

Pozdravljeni, s. Henriette. Bi hoteli bralcem Novega glasa povedati kaj o sebi?

Rodila sem se v mestu Douala v Kamerunu, v zelo verni krščanski družini, v kateri smo vero tudi živeli. Imela sem srečno otroštvo. Odraščala sem med ljubečimi brati in sestrami, ki so bili prava podoba naših staršev in so me vedno branili.

Kaj pa pomeni vaš priimek, Goussikindey?

To je družinski priimek in je sestavljen iz več besed. GOU pomeni dediščina, SSIKIN pomeni njen/njegov sovražnik, DEY pa je pomanjševalnica besede MADEY in pomeni nima. V jeziku Adjara, ki je moj materni jezik, naš priimek pomeni “nima sovražnikov zaradi dediščine”.

Kakšni pa so vaši spomini na šolske dni?

Doma sem se počutila dokaj varno, izkazovali so mi veliko ljubezni in pozornosti, v šoli pa sem bila najprej sramežljiva in nezaupljiva, težko sem sklepala prijateljstva, oboževala sem praznike in konce tedna, ker sem bila takrat z domačimi.

Ste že kot otrok radi risali?

Da, že od otroštva je bilo risanje moje izrazno sredstvo. Izpolnilo je tudi praznino, ki sem jo čutila, ker nisem imela mlajših bratov in sester. Bila sem namreč najmlajša v družini. Tako sem se zatekala v risanje in na ta način sem izražala svoje misli. Risbe so “prevajale” moja čustva in moje neme besede.

Kako pa ste se odločili za redovništvo? In zakaj ste izbrali ravno sestre sv. Avguština?

Biti redovnica je predvsem poklicanost. Odzoveš se na klic. V nekem trenutku svojega življenja sem čutila potrebo, da bi se posvetila Bogu v kaki verski skupnosti. Izbrala sem red sester sv. Avguština. Najprej zato, ker je bila prva oseba, ki sem se ji zaupala in povedala svojo željo, prav sestra sv. Avguština. Pa tudi zato, ker je njihova karizma odgovarjala moji duhovni usmerjenosti, to pa je “živeti usmiljenje in ljubezen, da postanemo sveti” in “celostna rast človeka, predvsem žene, s pomočjo evangelizacije, vzgoje in dobrodelnosti”.

Ste si kot mlada postulantka kdaj predstavljali, da boste postali slikarka?

Kot mlada postulantka sem imela samo eno željo “služiti” povsod, kjer se je pokazala potreba. Ko dajemo, damo vse, brez računice, ne da bi kaj pričakovali v zameno. Ko sem vstopila v noviciat, sem seveda prišla skupaj s svojim naravnim likovnim talentom. Kar pa se je zgodilo v nadaljevanju, s tem se je ukvarjal Bog. 

Kakšni so bili vaši umetniški začetki?

Moji umetniški začetki? Risala sem, na papir, na tablo, na majhne robčke … in s tem razveseljevala sestre v skupnosti. Vse to se je začelo že doma. Tako risbe kot karikature so bile moja zabava, z njimi sem napolnila ure, ki so bile namenjene igri in sprostitvi. Risala sem tudi med poukom in doma, namesto da bi se učila, kar seveda ni bilo všeč mojim staršem, saj sta opazila, da moj šolski uspeh upada. 

Kje pa ste se potem učili slikanja?

Dar za risanje in slikanje mi je bil položen v zibelko, a skozi leta sem se učila in izpopolnjevala še na inštitutu L’Institut des arts Plastiques v Kamerunu in dopolnjevala svoje znanje in izkušnje na različnih delavnicah in študijskih bivanjih v Kanadi, Burkini Faso, Slonokoščeni obali itd.

Vaš atelje je velik, tudi vaša platna so zelo velika. Na njih upodabljate obraze afriških žena, nekaj platen pa je tudi bolj abstraktnih. Katere so, poleg ženskih portretov, vaše priljubljene teme? 

Res je, najbolj pri srcu mi je upodabljanje žensk. To je neizčrpna tema in se je vedno znova lotevam. Tej temi so se že prej posvečale slikarke, ki so starejše od mene, tudi tiste najslavnejše med njimi, in se je niso nikoli naveličale. Navdihujejo pa me tudi druge teme, odvisno od dneva, ure in časa, ki si ga vzamem za ustvarjanje. 

Uporabljate zelo različne materiale, ne samo barve. Na platno lepite tudi koščke blaga in podobno.

Ko slikam, si ne postavljam nobenih omejitev. Vse, kar pritegne mojo pozornost in povzroči, da moja čustva prekipevajo, postane del tega koncerta barv in oblik in tako na mojih slikah najdete včasih zrna peska, koščke železne žice, ostanke blaga, časopisni papir, koščke lesa …

Mati Tereza je rekla, da želi biti svinčnik v božjih rokah. Se vi kdaj počutite kot čopič v božjih rokah?

Res se včasih zgodi, da rišem s prsti! Rada s prsti občutim platno, tako govorim in se pogovarjam s platnom in preko platna tudi s svojo okolico.

Slišala sem, da se ukvarjate tudi s karikaturo, keramiko, pirografijo in grafiko. Nam lahko še o tem kaj poveste?

Res je, ukvarjam se z mnogimi likovnimi področji, nočem se zapreti v eno samo vrsto umetnosti. Gibanje med  različnimi načini likovnega izražanja mi daje svobodo za eksperimentiranje in bogastvo izrazov.

Na univerzi poučujete umetnost, vodite tudi delavnice slikanja za dekleta. Kakšno vlogo igra umetnost v beninski družbi? Kaj pa v šolah?

V Beninu je tudi v preteklosti   umetnost na splošno imela pomembno mesto, v osnovnih in srednjih šolah so še posebno razvijali risanje. Od leta 2016 dalje poznamo vrednotenje umetnosti in ustvarjamo razrede, namenjene kulturi. V njih delajo učitelji, ki so posebej šolani, da spodbujajo in spremljajo mlade v procesu odkrivanja talentov in vrednotenja naše bogate in zelo raznolike kulturne dediščine.

Se tudi vi navdihujete pri tradicionalni umetnosti Benina ali so vam ljubše teme iz sodobnega življenja z vsemi izzivi, ki jih prinaša?

Navdihuje me vse, ne postavljam si omejitev. Ko kakšna stvar v meni prebudi čustva, se predam ustvarjanju. 

Učimo se vse življenje, pravijo. Poznate tudi v Beninu tako imenovane univerze za tretje življenjsko obdobje?

Pravzaprav ne. Lahko pa se starejše osebe vpišejo na univerzo in tako dopolnijo primanjkljaj v znanju.

Kaj bi svetovali mladim ali manj mladim ljudem, ki se želijo naučiti igranja na kako glasbilo, peti, slikati, kipariti, se, skratka, lotiti česa novega?

Vsak človek, ki se hoče posvetiti katerikoli vrsti umetnosti, potrebuje spodbudo, rekla bi mu še, naj bo pogumen in naj vztraja, saj ukvarjanje z umetnostjo prispeva k dobremu psihičnemu in duhovnemu počutju. 

Kaj pa bi rekli nekomu, ki še išče svoje mesto pod soncem in svojo pot k Bogu?

Najbolje je, da se posvetite nečemu, kar imate radi, to omogoči vaš razcvet in tudi vašo pot k Bogu. Le ta je že odprta, mi smo tisti, ki nočemo stopiti nanjo, saj nas je strah, da bi izgubili prednosti, ki nam jih daje posvetno življenje.

Kako pa ste doživeli obdobje pandemije covida-19?

Zame osebno je bil to edinstven čas, ko sem črpala moč iz molitve in se ponovno povezala z virom svoje vere, saj sem čutila, kako omejeni in krhki smo ljudje.

Sestra Henriette slika vsak dan v svojem prostem času in včasih pozno v noč.  Poučuje vizualne umetnosti na Nacionalnem inštitutu za umetnost, arheologijo in kulturo Univerze v Abomey Calavi. Organizira tečaje in delavnice za dekleta, kjer jih uči osnovnih likovnih tehnik in uporabe barv. Svojim študentom noče vsiljevati določenega stila, želi jih le spremljati na njihovi poti izražanja skozi umetnost.

Čeprav je rojena v Kamerunu, so se starši vrnili v Benin, ko je imela štiri leta. Od nekdaj je rada slikala, in ko je leta 1994 dala večne zaobljube v redu sester svetega Avguština, so ji predstojnice omogočile, da se je izobraževala v tej smeri. Slikarstvo in keramiko je študirala na Inštitutu za umetnost v Mbalmayo v Kamerunu. Ko se je vrnila v Benin, je risala karikature za Journal de la Croix du Benin.  Krasila je tudi liturgična oblačila in mašne plašče. A čutila je, da to ni dovolj. Tako je začela ustvarjati manjše abstraktne slike. Leta 2005 je umetniški direktor Ousmane Aledji odkril njena dela in organiziral veliko in uspešno razstavo. Tako se je začela njena pot profesionalne umetnice. Poleg slikanja se ukvarja še z grafiko, kiparstvom, keramiko, pirografijo in postavljanjem  inštalacij. Svoja dela je doslej predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Beninu, Kamerunu, Kanadi, na Slonokoščeni obali in Japonskem. Prejela je tudi več nagrad, med njimi Femme de l’art in Cardinal Gantin pour les Artisans de la Paix.   

“Slikam, da oznanjam evangelij”, pravi sestra Henriette. “Saj vendar Cerkev potrebuje umetnike prav tako kot svetnike.”