“Skupaj ohranjajmo živo župnijo za vse generacije”

POGOVOR – Salezijanec Franc Šenk bo z 21. septembrom novi upravitelj župnije sv. Jerneja na Opčinah

Na Opčinah bo v nedeljo, 21. septembra, ob prisotnosti tržaškega škofa msgr. Henrika Trevisija umeščen novi župnik, salezijanec Franc Šenk, ki bo odslej skrbel za župnijo sv. Jerneja. V župniji je sicer prisoten že od začetka avgusta. Z njim smo se pogovorili o življenjski in duhovniški poti ter prvih vtisih v novi vlogi.

Najprej bi vas prosil, da nam poveste nekaj o svoji življenjski in duhovniški poti. Kje so vaši domači kraji? Kako ste se odločili za duhovniški poklic in kako ste prišli na Primorsko?

Lep pozdrav bralcem Novega glasa! Prihajam iz Gorenjske, župnije Šenčur pri Kranju. Rojen sem v Ljubljani, a iz prav posebnega razloga. V Kranju je bila porodnišnica tako polna, da sta starša morala tisti večer iz domačega kraja Hotemaže v Ljubljano. Naslednja dva brata in tri sestre pa so vsi rojeni v Kranju. Že od malega sem ministriral in sodeloval pri bogoslužju, tako da je odločitev za duhovništvo prišla dokaj zgodaj. V zadnjem razredu osnovne šole sem bil na vikend duhovnih vajah v Želimljem in takoj oddal prošnjo za sprejem v takratno Srednjo versko šolo z gimnazijskim programom. Dijaki smo opravljali dodatne izpite najprej na Gimnaziji Bežigrad, dva letnika in maturo pa na Gimnaziji Poljane v Ljubljani. V tistih časih je bil vpoklic k vojakom takoj po srednji šoli, zato je bilo leto priprave na vstop med Don Boskove salezijance, noviciat, že po drugem letniku gimnazije. Leta 1980 sem izpovedal prve redovne zaobljube. Pot je po vojaščini v Hercegovini in študiju na Rakovniku vodila na vzgojno prakso v Mohorjev dijaški dom v Celovcu. Mašniško posvečenje in nova maša sta bila v letu osamosvojitve Slovenije in dneh vojne leta 1991. Ti dnevi so bili čas negotovosti, dan pred novo mašo je bil brat vpoklican k vojakom. Po božji previdnosti, pogumu ter razumnosti staršev in drugih, ki so sodelovali pri pripravah, je bil začetek moje duhovniške poti ob nastanku samostojne države za župnijo praznik veselja in upanja.

Kot salezijanski duhovnik sem opravljal svojo službo v župnijah na Gorenjskem in Dolenjskem. Študiral sem cerkveno pravo v Rimu, bil tajnik pri vodstvu salezijancev na Rakovniku. Sedem let sem bil z najrazličnejšimi službami in dejavnostmi v pomoč nadškofu v Beogradu, mestu srečanja med krščanskim vzhodom in zahodom, kamor sem prišel v prelomnem letu 2000, ko so se po politični izolaciji kar naenkrat odprle razne možnosti in smo bili v središču dogajanja; veliko moči je šlo za koordiniranje temeljite prenove zgodovinske zgradbe sedeža nadškofije. Zadnjih dvanajst let sem bil župnik v Ankaranu. Sem sodnik na cerkvenem sodišču v Ljubljani ter sodelujem v škofijskih postopkih za prištetje med blažene in svetnike.

Iz Ankarana na ne tako oddaljene Opčine … Kako ste sprejeli novico o imenovanju?

Krajev, kjer delujem, ne izbiram sam, a sem hvaležen, da sem na Primorskem, zdaj na drugi strani meje v Italiji, ter spoznavam običaje in navade, posebej pa me bogatijo srečanja in odnosi s tukajšnjimi ljudmi in spodbujajo k duhovni rasti. Delo v “Gospodovem vinogradu” lahko nadaljujem na podoben način in v podobni stvarnosti. Sicer sem imel v prejšnji župniji še kar nekaj načrtov, med drugimi ljudski misijon. Tik pred koncem je velik projekt izgradnje zvonika, ki ga ta cerkev, grajena v težkih časih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še nima. Župnijsko občestvo so verniki in vsi, ki so v veri in duhu povezani z njo. Še enkrat se vsem zahvaljujem in želim veliko blagoslova!

Kako ste sprejeli dejstvo, da prihajate v zamejstvo, kjer sobivata italijanska in slovenska skupnost? Je to za vas novost in izziv? Ste podobno stvarnost doživljali tudi v Ankaranu?

Najprej iskrena hvala za prijazen sprejem vsem, ki sem jih imel že priložnost spoznati! Salezijanska skupnost, ki ji pripadam, ima sedež na Opčinah in zadnjih šest let sem bil njen ravnatelj, to pomeni redovni predstojnik te skupnosti. Torej na Opčinah, tudi v župniji, nisem popolnoma na novo. Območje je dvojezično, seveda pa dvojezičnosti ni mogoče uveljavljati s podvajanjem vseh sporočil. Dvojezičnost mora biti vidna, pravi namen spoštovanja manjšine je v tem, da je pripadnik skupnosti v posebnih trenutkih življenja lahko nagovorjen v svojem maternem jeziku. V tem pogledu imam dobre izkušnje tudi iz župnije Ankaran, kjer je prisotna manjša italijanska skupnost.

Ko pomislim nazaj, pa mi je zanimivo, da smo na maturantskem izletu po dolgem in počez spoznali avstrijsko Koroško in se že takrat povezali s salezijanci v zamejstvu, ki so kot pobudniki pustili velik pečat v ohranjanju krščanstva in slovenstva. Koroška in tržaška zamejska salezijanska skupnost sta bili takrat močno povezani med seboj. V dveh letih v Celovcu je bilo precej priložnosti za srečanje s stvarnostjo zamejstva, tudi ob Primorskih kulturnih dnevih na Koroškem, ko so tja prihajali predstavniki s Tržaškega. Možna so bila srečanja tudi s tistimi, ki pred letom 1990 niso prihajali v domovino Slovenijo.

Prišli ste v času velikih praznovanj: Marijin mesec, mesec farnega zavetnika sv. Jerneja, minulo nedeljo smo imeli tradicionalni Marijanski shod, zdaj pa vas čaka še umestitev … Kar pestro dogajanje, kajne?

Dogajanja je kar precej, a je, hvala Bogu, tu še moj predhodnik, ki mi je močno olajšal prve tedne prilagajanja na raznih področjih, ne le v pastoralnem delu, temveč tudi pri izzivih, ki jih prinese selitev v drugo državo. Sem pa vesel, da so tudi mnogi drugi že izrazili pripravljenost za pomoč. Pestrost dogajanja nas bo vse obogatila. Naj tu izpostavim zavzetost za lepo petje, zavzete skavte in tiste sodelavce v župniji, ki skrbijo, da je vsebinsko in praktično vse na pravem mestu.

Kakšne načrte in izzive imate pripravljene za župnijo sv. Jerneja?

Sveti Janez Bosko je menda rekel: “Gremo naprej, kakor hoče Bog in kakor narekujejo okoliščine.” Treba bo pogledati okrog sebe, se veliko pogovarjati, ne odnehati zaradi kakšne težave ali nerazumevanja, se priporočati Svetemu Duhu za razsvetljenje, nebeškim zavetnikom za duhovno oporo in zaupati, da je Bog tisti, ki posejanemu semenu daje rast. Drža, da smo učenci, ni samoumevna, vedno znova jo je treba ozaveščati. Prejšnje izkušnje mi koristijo v novi službi, v zavesti, da nihče ne zmore vsega storiti sam, pa že vnaprej prosim pomoči in razumevanja. Izzivi so, kako ohranjati župnijo živo za vse generacije, dati pravo mesto mladim, da bi se v župniji počutili dobrodošli, kako s spomini na prejšnje čase oplemenititi in obogatiti sedanje dogajanje ter kako omogočiti srečevanje vseh.

Letos smo dobili novega papeža Leona XIV. Kakšen vtis daje vam? Kaj pa papež Frančišek? Vas nanj ali morda na katerega od njegovih predhodnikov veže kak poseben spomin?

Vsak papež je prava oseba za svoj čas. To se kaže tudi pri papežu Leonu XIV. Vidim ga kot sintezo med njegovima predhodnikoma. Ohranja Frančiškovo preprostost in obenem dostojanstvo papeške službe in jasno vlogo pastirja, ki jo je izražal Benedikt XVI. Papež Leon XIV izvira iz Združenih držav Amerike, deloval je v misijonih v Peruju in bil kot tamkajšnji škof imenovan tudi za kardinala. V svoji domovini ni bil toliko prepoznaven kot ostali kardinali, čeprav je že več let deloval tudi v vodstvu Cerkve v Vatikanu. Njegov rod in življenjska pot sta mu dala širok pogled in sposobnost presojanja, nenazadnje občudujemo tudi lepo izgovorjavo italijanskega jezika, kar vemo, da za izvorno angleško govoreče ni vedno preprosto.

Imam veliko spominov na srečanja s prejšnjimi papeži, s katerimi sem se srečal ob različnih priložnostih. Kot tajnik beograjskega nadškofa sem bil zraven na pogovoru z bodočim papežem Benediktom XVI. Ob 25-letnici papeževanja sv. Janeza Pavla II. smo v Beogradu pripravili posebno slovesnost. Težko je na kratko opisati te vtise. V spominu mi ostaja iskriv pogled tako sv. Janeza Pavla II. kot tudi Benedikta XVI. Tudi papež Frančišek je izžareval milino, toplino in dajal razumeti, da ima srce, odprto vsakemu človeku. To sem začutil lani ob njegovem obisku v Trstu. Božja previdnost je hotela, da sem se takrat med duhovniki znašel v čisto zadnji vrsti, toda ravno tam je ob začetku in koncu slovesnosti prišel mimo.

Za konec nekaj aktualnosti: kaj bi povedali o duhovnem stanju našega naroda? Je vera danes pod udarom? Se vam zdi, da ljudje danes vero živijo drugače kot v preteklosti?

Pravijo, da pesimisti vidijo kozarec na pol prazen, optimisti pa, da je vendarle v kozarcu še pol vsebine. Želimo spadati med te druge ter zaznavati znamenja vere in pripravljenosti za dobro v vsakem človeku. Z vsakim človekom, ki se poslovi s tega sveta, odide tudi bogastvo njegovih spoznanj in izkušenj, zato ne pustimo, da bi priložnosti in trenutki za srečanje s podobno mislečimi in poglabljanje šli mimo nas.

Način življenja vere se spreminja in izziv za nas vse je, da se ne bi držali le prejšnjih zunanjih oblik, pač pa da bi z Božjo pomočjo in v medsebojni podelitvi odkrivali, kaj je jedro, nespremenljiva vsebina, ki jo oblike izražajo, in te oblike izražanja vere prilagodili novim spoznanjem in čutenju sodobnega človeka. To prilagajanje ne pomeni spreminjanja le zato, da bi bili všečni. Preden gremo v spremembe, je treba poznati izkušnje prejšnjih rodov in naših predhodnikov ter razumeti razloge za njihovo ravnanje. Naše krščanstvo naj ne bo le sprejetje ene izmed ponudb v široki izbiri duhovne tržnice in okras za posebne priložnosti, občasni prihod k Jezusu in nato naprej po svoje. Želimo ga živeti kot pot z Jezusom, našim Odrešenikom, v pripadnosti Njemu, ko najdemo svoje mesto v občestvu bratov in sester. To je zahtevna naloga, saj so otroci tega sveta bolj iznajdljivi in znajo drugačne ponudbe velikokrat predstaviti bolj privlačno kot kristjani. Potrebno je, da najdemo skupino oz. skupnost, v kateri se tudi kot ljudje počutimo dobro, in da od skupnosti ne samo pričakujemo, kaj bomo prejeli, temveč da nam je mar za naše bližnje in jih podpiramo z dajanjem na razpolago svojih sposobnosti in darov, ki smo jih prejeli od Boga.