Skrivnosten lik Kornela Abela
Življenje Kornela Abela, avstro-ogrskega pisatelja in majorja, je v svoji tragiki res posebno in zgovorno, saj se v njem zrcali lep del zgodovine srednjeevropskega prostora prve polovice dvajsetega stoletja.
Njegova usoda je pred petnajstimi leti močno prevzela goriškega profesorja in raziskovalca Daria Frandoliča, ki si je močno prizadeval za prevod Abelovega epizodnega romana z naslovom Kras, knjiga o Soči v slovenščino. Lik pisatelja in avstro-ogrskega vojaka na spodnji soški fronti v prvi svetovni vojni je v sodelovanju z bratrancem na Dunaju raziskal tudi z biografskega gledišča, kar je nato prelil v izvirno publikacijo. Frandolič je bil gost Društva slovenskih izobražencev v ponedeljek, 16. novembra, in je občinstvu spregovoril o Abelovem življenju in literarnem delu, ki je prvič izšlo leta 1934, v slovenščini pa na prizadevanje društva Rat-Sloga-PromosKulturE leta 2007.
Kornel se je rodil leta 1881 v številni judovski družini iz Budimpešte, člani katere so ob prihodu na Dunaj opustili židovsko vero in postali kristjani. V družini je bilo veliko kulturnih osebnosti, na primer stric Ludwig Hevesi, umetnostni kritik in novinar, teoretik dunajske secesije. Na začetku prve svetovne vojne je bil kot vojak na Balkanu, nato na Tolminskem. Leta 1915 je bil kot izvedenec za utrdbe zadolžen za nadzor postaje pri Sv. Luciji: v oporoki je pustil zapisano, da bi po smrti rad počival ravno v tem kraju. Premeščen je bil leto zatem v Nabrežino, nato pa na doberdobski Kras, kjer je njegova enota nadzorovala področje Kostanjevice, Medjevasi in Jamelj.
Zadnja leta vojne je preživel na vojaškem poveljstvu na Dunaju, a se predčasno upokojil. Poročil se je z dekletom iz bogate nemške družine in z njo preživel vsa nadaljnja leta vse do nastopa nacizma, dokler se leta 1938 zanj začnejo problemi. Čeprav je Abel opravljal častno mesto kot predsednik nemško-avstrijskega združenja in se zavzemal za priključitev k Tretjemu Reichu, so njegove judovske korenine veljale več od njegovega družbenega angažmaja. Umaknil se je zato v Weimar, nato se je za Kornelom Abelom izgubila vsakršna sled. Niti žena, ki je med vojno storila samomor, ni vedela, kaj je z njim, nekateri podatki pa vendar kažejo na dokaj skrivnostno plat njegove osebnosti, češ da je sodeloval z britanskimi tajnimi službami.
Na večeru v Peterlinovi dvorani so poleg prof. Frandoliča sodelovali tudi dijaki šole Jožefa Štefana. Maja Devetak, Nejc Kravos, Vera Sturman, Solange Degenhardt in Robert Cotič so brali odlomke iz Abelovega romana. Lani so bili namreč nekateri izmed teh soudeleženi pri projektu S Kornelom Abelom po poteh prve svetovne vojne po doberdobskem Krasu.
Frandolič je razčlenil tudi literarno razsežnost tega dela, ki je imelo dokaj zapleteno usodo. Knjiga o Soči je izšla že leta 1934. Vzrok za pozen prevod pa moramo iskati na več področjih. Na spletu smo našli nekatere zanimive podatke, na podlagi katerih izvemo, da sta pri zapletih imeli politika in ideologija ključno vlogo. Ko je bil leta 1934 Hitler v Nemčiji na oblasti, je bila knjiga prepovedana, ker je imel njen avtor judovske korenine. Knjiga je izšla pri založbi Pustet v Salzburgu in doživela tri ponatise. Prodanih je bilo približno 10 tisoč knjig. Hkrati je od leta 1934 dalje usoda pisatelja Kornela Abela zadobivala tragičen okvir. Po drugi svetovni vojni je bila knjiga paradoksalno spet prepovedana, ker je izšla v obdobju nacionalsocializma. V nemškem kulturnem prostoru so zato na to knjigo povsem pozabili. Prvič je v italijanščini izšla že davnega leta 1935 v Milanu, drugič pa leta 2001.
Kornel Abel nam je v knjigi pustil prvovrstno pričevanje, ki ima literarni in zgodovinski pomen. V 12 epizodah zaživijo pred nami naši kraji, ki jih je znal avtor mojstrsko opisati. Pri opisu glavnih junakov ne pozabi usmeriti pozornosti tudi na brezimne vojake in celo dezerterje, do katerih ima sočuten odnos, saj se zaveda, da so prav ti največje žrtve vojne: žal veliko izmed teh ni bilo deležno ‘krščanskega pokopa z grobom, križem in blagoslovom’ – je zapisal. Abelov roman je spisan v realističnem slogu, ki pa ne zaide v naturalizem: vsebina je zgodovinska, obdelava vsekakor literarna, v kateri zaživijo zlasti kraji in narava. V delu je po večini izpuščen opis kraških ljudi, ker je bila večina mož mobiliziranih. Frandolič je Abelov slog vzporejal s Hemingwayevim, čeprav je manj časnikarski. “Dialogi v romanu pa ohranjajo še danes tisto svežino, ki jo lahko ohranijo le besedila velikih pisateljev”.
IG
