Skrivnost Pekarne MiŠmAš in Paketa Pika Net
Goriški vrtiljak, abonmajski niz predstav za učence osnovnih šol in malčke zadnjih letnikov vrtcev, ki ga šetnajsto leto prireja Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici ob strokovni pomoči SNG Nova Gorica in ob sodelovanju goriškega in doberdobskega ravnateljstva večstopenjskih šol, je v tednu po sv. Martinu, v ponedeljek, 12., in v torek, 13. novembra, spet privabil v veliko dvorano svoje male abonente. Ponedeljkova predstava, z dvema jutranjima ponovitvama, je bila namenjena osnovnošolcem od drugega razreda dalje. Po predstavi Kako je Oskar postal detektiv, koprodukciji SNG Drama in Rozinteatra v izvedbi Andreja Rozmana Roze, ki je bila na sporedu v ponedeljek, 29. oktobra, in je spodbudno sporočala, “da kljub stiskam stvari marsikdaj niso tako brezizhodne, kot se zdijo, je tokrat prišla spet v goste uprizoritveno zelo bogata in scensko slikovita predstava Pekarna MiŠmAš, ki je v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana in Mini teatra v izjemno domiselni režiji Roberta Waltla premierno zaživela v aprilu l. 2007, a njena pravljični čar in žar ostajata nespremenjena. Otroško besedilo, v kateri mali gledalci spoznajo, kakšne posledice ima pretirana radovednost, predvsem pa žolčna zavist, je izšla izpod iznajdljivega peresa Svetlane Makarovič že davnega l. 1974 in vsebuje vse, kar označuje njeno bogato domišljijsko literarno ustvarjalnost: razigranost, igrivost, razposajenost, pravljične junake… Protagonist je pek Mišmaš (Sandi Pavlin – starosta igralcev pri SMG), kateremu v pekarni pomagajo mesti in peči bele, sive in črne miške, ki so v resnici začarano ljudstvo. Njegov antagonist je mlinarica Jedrt (kot zlobno šepavo babnico jo je čudovito orisala Marinka Štern), ki bi zelo rada izvedela, kdo pomaga peku, saj na videz nima pomagačev, in kakšno čarovnijo uporablja, da porabi tako malo moke. Pri tem se posluži svojega ubogega mačka (sočutje vzbujajoči Uroš Maček), ki je sestradan in truden in neprenehoma tepen. Pri Mišmašu najde tudi on toplo zatočišče in se z njim odpravi neznano kam, prav zato, ker so Mišmaša s svojo radovednostjo pregnali iz mesta vaščani, kljub temu da je revnim hrustljave žemljice podarjal. Pravljičnost ozračja ustvarjajo poleg odlične igre nastopajočih sodobne tehnične odrske rešitve in lepi, razkošni kostumi Ane Savić Gecan ter maska Barbare Pavlin, ki je miškam dala velike zobke, da so prav ljubke in prepričljivo “mišje”. K očarljivi celoti sodijo še koreografija Natalije Manojlović, osvetljava (Matjaž Brišar) in zvok (Marijan Sajovic). Otroci so bili navdušeni nad predstavo in so se kar trli okrog peka Mišmaša, ko je ta ob koncu predstave s svojo veliko košaro, polno lepo zapečenih kruhkov, stopil mednje. Res čudovita predstava!
Kaj se zgodi, če v gozdu srnica in srnjaček najdeta čuden paket?
Za Male polžke se je Goriški vrtiljak veselo zasukal v torek, 13. novembra, ko je v veliko dvorano KCLB prišlo v goste vselej dobrodošlo Gledališče Ku-Kuc, ki zna iz drobnih vsebin izdelati lepe, razumljive, predvsem pa nevsiljivo poučne predstave, zelo primerne za najmlajše gledalce. Tokrat je to bila predstava Paket Pika Net. Gozdna prebivalca, srnica Pika in srnjaček Net, ki hodi že v šolo in se marsikdaj s tem malce postavlja pred manjšo srnico, sta med smrekami našla paket, iz katerega se slišijo čudni zvoki. Ti seveda vzbujajo njuno radovednost, pa tudi strah, da ni v njem kaj pošastno hudobnega. Kljub temu se opogumita in se približata paketu. Srnjaček, samo na videz bolj “korajžen”, pošilja srnico, naj pogleda, kaj je v škatli. Ona iz nje povleče posamično radio, telefon, televizijo in računalnik, ki ponuja vse polno možnih igric. Tako po naključju spoznata nove igrice, ki so zabavne, a tudi nevarne, če z njimi pretiravamo. Če so otroci preveč časa pred računalniškim ali televizijskim zaslonom, izgubljajo dragocen čas, ki bi ga lahko posvečali prijateljem. Predstava s sodobno vsebino, uokvirjeno v svet živalic, ki znajo še posebno privlačno spregovoriti otrokom, po zamisli Urške Raščan in Miše Gerič Špacapan in v njuni režiji, z vzgojnim sporočilom nagovarja otroke, kako naj ravnajo s temi sodobnimi tehnološkimi pripomočki in naj jih uporabljajo zmerno, kot sta naredila srnica in srnjaček, ki sta ob koncu spoznala, kako je lepo se v gozdu igrati v družbi dragega prijatelja, brez televizije in računalnika. Igrica vsebuje vse polno iztočnic za zanimive pogovore v šoli. Zabaven in razgiban odrski prikaz, ki temelji na igralskem poudarku, s preprostimi, bistvenimi scenskimi elementi, je pritegnil otroke, ki so se glasno odzivali na dogajanje, kar je bil nedvomno zgovoren dokaz, da jih je igrica prevzela in da so se vanjo zelo dobro vživeli.
Iva Koršič
