Škodljive snovi vsepovsod ogrožajo naše zdravje
V domu Franc Močnik ob cerkvi sv. Ivana v Gorici je bilo v petek, 22. marca 2013, zadnje srečanje v nizu predavanj, ki jih Skupnost družin Sončnica že vrsto let prireja v postnem času za rast duha, pa tudi za prevetritev našega splošnega znanja. In prav v ta kontekst je spadalo izredno zanimivo predavanje Hormonski motilci, največje tveganje človeške vrste, ki ga je imel Anton Komat (1951, Ljubljana). Njegovo izvajanje je sicer zelo težko učinkovito strniti v zgoščeno poročilo, zato bodo morda bralcem v pomoč pri razumevanju vsebine dodane sheme, povzete po spletni strani, ki prinaša Komatovo predavanje v Murski Soboti iz leta 2004. Anton Komat je slovenski svobodni raziskovalec, pisec, scenarist, publicist in naravovarstvenik. Že od mladih nog ga je zanimalo področje biologije, geologije in fizike. Veliko je potoval in bil zaposlen v tujini. Je avtor kar nekaj knjig – nekatere so lahko kupili udeleženci predavanja v Gorici -; spisal je preko 500 samostojnih člankov v raznih revijah, predava v programih Zavoda za šolstvo in še bi lahko naštevali. Na goriškem srečanju je ob strokovnem nizanju podatkov, statistik in raziskav dal v razmislek mnogo iztočnic, ki nas morajo privesti do tega, da se odslej odločimo živeti čim bolj zdravo, kolikor seveda zmoremo na tej naši od raznih strupov tako onesnaženi zemlji. Če želimo kaj storiti za bolj zdravo življenje, moramo tudi kot posamezniki biti pozorni na vse, tudi in predvsem, ko gremo po nakupih. Izogibati bi se morali embalažam, predvsem plastičnim, izbirati bio izdelke, jesti čim manj govejega mesa, predvsem mešanega, za katerega ne vemo, od kod prihaja, v ribarnici se moramo osredotočati na manjše ribe, kajti te so “bliže” začetku prehrambene verige, pri kateri se odstotek v vodi prisotnega toksina (0,1) vsakič dviga za 10 enot, izogibati se moramo školjkam (te uskladiščijo strupene snovi v tkivu) in kupovati, če mogoče, svežo zelenjavo od najbližjega kmeta, seveda pod pogojem, da ta ne uporablja pesticidov. Morali bi se odpovedati vsem sprejem, tudi tistim za “odišavljanje” stanovanj. Vselej je treba ob nakupu hrane in vsega, kar uporabljamo za hišo, natančno prebrati in preveriti, kakšni dodatki so v tem, kar bi radi kupili. To je samo delček “praktično uporabnih” navodil, ki bi jih lahko izluščili iz dveurnega, intenzivnega predavanja, na katerem so poslušalci izvedeli marsikaj, kar nas mora strezniti. Žal pri tej tako žgoči temi o hormonskih motilcih, kemikalijah, ki so v našem okolju, in o posledicah delovanja le-teh smo kar precej nebogljeni, saj ne moremo posegati v vsestranske interese velikih družb, ki proizvajajo te strupene snovi. Predavatelj je poudaril, da ne bi rad strašil poslušalcev, ampak želi, da spoznajo problem in da se znajo primerno zavarovati. Med drugim je povedal, da je po mnenju strokovnjakov zaradi kemikalij človek najbolj ogrožen prav v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Komat je strnjeno nanizal potek raziskav, ki so pokazale, da živimo v takem svetu, “kjer centri moči odločajo, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako bo rešen”. Tudi informacije se pretakajo po presoji teh središč. Udeleženci predavanja so izvedeli, da so pesticidi bolj škodljivi kot atomsko sevanje. Raziskave, ki so potekale na treh različnih prizoriščih (ob Velikih jezerih med Kanado in ZDA, na Floridi in Danskem), so pokazale, da so kemikalije, ki vplivajo na DNK, eden izmed najpomembnejših vzrokov za pojav neplodnosti, posebno pri moških, in za rakasta obolenja pri obeh spolih. Malformacije, ki so jih zabeležili pri ptičih in plazilcih, so se pojavljale tudi pri človeku; moškost pri samcih je bila zelo ogrožena. To se dogaja žal tudi pri človeški “vrsti”. Komat je podčrtal vznemirjujoč podatek, da se je v zadnjih 40 letih število spermijev v mladih moških zmanjšalo za 50%; znižal se je tudi moški hormon testosteron. Za 350 % je poskočilo pa rakasto obolenje mod, ki je najbolj pogost tumor pri moških od 25 do 35 let. Posledica tega so tudi anomalije novorojenčkov moškega spola – npr. nespuščeni testisi -. To so res izjemno skrb vzbujajoči izsledki, ki zadevajo vse vretenčarje, vključno človeka. Komat je obrazložil tudi delovanje teh novodobnih strupov, ki ne delujejo več po starem Paracelsusovem aksiomu (Paracelsus znani srednjeveški zdravnik in alkimist, ki je pojasnil prvo pravilo toksikologije): večji so učinki, hujše so posledice. Pri radioaktivnem sevanju npr. že nekaj molekul lahko povzroča nepovratne poškodbe, pa tudi določeni toksini so zelo strupeni že v najmanjših koncentracijah: to so hormonski motilci, ki povzročajo npr. hude motnje pri delovanju hipofize, ki ne “zna” ločiti naravnih hormonov od sintetičnih kemikalij. Prav zaradi teh motenj pride do rakastih tvorb na rodilih obeh spolov. Pri noseči materi npr. te strupene snovi prehajajo na plod, ravno tako pri dojenju.
Komat je spomnil tudi na to, da se toksini v našem telesu nakopičijo v maščobi in tu niso nevarni, saj ne krožijo po krvnem obtoku. Zato pa moramo biti zelo previdni pri hujšanju, ki mora biti postopno, drugače toksini, nakopičeni v maščobi, prehitro prehajojo v kri.
Anton Komat v svojih predavanjih vselej opozarja tudi na to: čeprav živimo zdravo – ali vsaj se trudimo za to -, se v našem telesu kopičijo škodljive snovi: od derivatov broma, klora, pesticidov do zloglasnih poliklorbifenilov (PCB) ali sintetičnih organskih substanc, ki so pred leti npr. povzročile afero z dioksinskimi kokošmi. Strupi prihajajo v kri s hrano, “oddajajo” pa jih tudi obleka, pohištvo in gospodinjski aparati, tako trdijo znanstveniki. Kemične spojine iz skupine PCB, recimo, dodajajo barvam, da bi preprečili vnetljivost izdelkov iz plastike. Izpostavljanju tem snovem se ni mogoče izogniti, zato prav vsi hodimo po svetu s “strupenim koktajlom v krvi”.
Vrsta in koncentracija strupov se razlikujeta glede na prehranjevalne navade, življenjsko okolje in rojevanje otrok. Nevarne snovi se z mater prenašajo na novorojenčke. Neka švedska raziskava zatrjuje, da se po šestmesečnem dojenju količina strupov v telesu mater zmanjša za polovico, dojenčki pa prav v tem času z mlekom “prejmejo” 16 odstotkov vseh kemičnih snovi, ki jih bodo “deležni” v življenju, kar pomeni, da so od 70- do 100-krat bolj izpostavljeni od odraslih. Druga študija, tokrat nizozemska, prinaša še bolj skrb vzbujajočo ugotovitev: nosečnice, ki na zarodke “prenašajo” veliko kemičnih substanc, rojevajo otroke z nižjo inteligenco, slabšo imunsko odpornostjo in hormonskimi težavami. Kljub intenzivnim prizadevanjem znanstvenikom doslej ni uspelo ugotoviti posledic 99 odstotkov škodljivih kemičnih snovi za zdravje ljudi in okolje, zato je treba sistematično preučevati vse, ki jih v industriji ali kmetijstvu uporabljajo v večjih količinah.
Navedeno je le drobec tega, kar je povedal predavatelj Komat. Kdor želi kaj več vedeti o obravnavani temi, lahko seže po kateri izmed njegovih knjig ali pobrska po spletnih straneh.
Iva Koršič
Utrinek iz Komatove knjige Simbiotski človek
Erozija vsega in vseh
Erozija ne pomeni samo genske erozije, temveč vsesplošno erozijo biotske pestrosti, rodne prsti in atmosfere, pa tudi temeljnih kulturnih fenomenov, kakor so znanje, pestrost jezikov ter osnovne človekove pravice. Poleg biotskih virov na enak način izgubljamo tudi posebna ekološka znanja o njih. Splošna ekološka destrukcija naravnega in kulturnega okolja presega koristi zgolj profitno naravnane eksploatacije. Javni interes mora v imenu trajnostnega razvoja in varnejše prihodnosti človeštva prevladati nad zasebnim, ki je vedno kratkoročno naravnan.
Morda je za marsikoga presenetljivo, da izginjanje vrst poteka po podobnem vzorcu kakor igzinjanje jezikov, kultur in znanja in da v jedru vseh teh procesov stoji izguba enakopravnosti ljudi. Dejstvo, da erozija naravnega in kulturnega okolja povzroča in spremlja erozijo človekovih pravic, utemeljujejo naslednji podatki:
– vsako leto v svetu izumre najmanj 4000 do 90.000 vrst organizmov. Ocene se razlikujejo zato, ker jih večina ni niti popisana:
– izginotje ene same višje rastline povzroči izumrtje vsaj 30 drugih vrst;
– v eni človeški generaciji je uničenih 60 do 70 odstotkov koralnih grebenov:
– vsako leto je uničen en odstotek tropskega deževnega gozda;
– genska pestrost domačih živali se zmanjšuje za 5 odstotkov na leto;
– nepovratno uničena je že četrtina namakanih površin, tj. 250 milijonov hektarov;
– rodno prst uničujemo 13-krat hitreje, kakor nastaja v naravnih procesih;
– od druge svetovne vojne je bilo uničenih 1,5 milijarde hektarov ali 37 odstotkov vseh njivskih površin. Proces se še pospešuje, saj je zdaj vsako leto uničenih 5 do 12 milijonov hektarov. Za sanacijo razmer se v svetu porabi 250 milijard dolarjev na leto;
– reka Amazonka na leto odplavi v ocean vsaj eno milijardo ton erodirane prsti, Modra reka 1,1 milijarde in Ganges 3 milijarde ton. Zadnji dve reki odplavljata rodno zemljo iz najgostejše poseljenih predelov sveta;
– vsako leto se na enega zemljana premesti 20 ton prsti in mineralnih virov, kar je enako delovanju vseh vulkanov, potresov in plazov na planetu;
– poraba pitne vode je dvakrat hitrejša kakor naravna obnova vodnih virov. Leta 2025 bo 1,8 milijarde ljudi (tretjina svetovnega pebivalstva) odrezanih od virov pitne vode;
– vsako leto v svetu izumreta dva odstotka jezikov;
– 80 odstotkov vseh prevedenih knjig je izdanih v štirih evropskih jezikih;
– sredi 21. stoletja bodo večino svetovnih ekosistemov poseljevali ljudje, ki v svojem jeziku ne bodo sposobni opisati, uporabljati in ohranjati biotske pestrosti, kar je, bo še ostalo;
– obstoj in razvoj kulturne pestrosti ter pravico do njene uporabe onemogočajo monopoli nad intelektualno lastnino in prevlada korporacij nad oblastjo;
– splošno erozijo znanja spremljata razpad socialne varnosti in usihanje upanja.
