Skavtski križev pot: Jezusovo trpljenje v povezavi z našim
Repentabor / Hojo na svetišče je tudi letos spremljalo skavtsko petje
Veliki petek je bržkone tisti del versko bogatega tedna, ki je za nami, v katerem se ljudje lahko še najbolj prepoznavamo. Kristjani seveda stremimo k velikonočni radosti, ki mu sledi, vendar je velika noč ravno to: simbol stremljenja, upanja, vere. Za razliko od vstajenjskega praznika pa veliki petek ne nagovarja nujno samo vernih ljudi. Veliki petek ponazarja tisti dan Jezusovega zemeljskega življenja, ko je Božji sin postal najbolj človeški.
Jezusove človeškosti se spominjamo skozi podoživljanje štirinajstih postaj njegovega križevega pota, ki je simbol Jezusovega trpljenja, obenem pa je lahko tudi simbol trpljenja vsakega izmed nas. K takemu razmišljanju so nas vodili kratki nagovori ob postajah, ki so jih za tradicionalni skavtski križev pot tudi letos pripravili roverji in popotnice – člani najstarejše veje Slovenske zamejske skavtske organizacije.
“Če ste prišli na zelo pobožen križev pot, ste se zmotili,” s tem skoraj malo provokativnim uvodom je generalni vikar koprske škofije Slavko Rebec pozdravil številne romarje, ki so se v petek, 29. marca, v večernih urah zbrali na običajnem zbirališču pri kapelici na Colu, od koder so se nato v soju bakel podali po strmi poti do repentabrske cerkve. Roverji in popotnice iz Hudega klana Kraškega stega so na pripravljalnem srečanju za letošnji križev pot prav pod vodstvom Slavka Rebca iskali načine, kako bi vsako od postaj povezali z našimi vsakdanjimi življenji. “Nastala razmišljanja so drugačna, kot so v molitvenikih. A so zelo pobožna. Kajti nastala so po tem, ko so fantje in dekleta malo začutili, kako se nas Bog dotika,” je Rebec zaključil svojo uvodno misel.
Romarji torej na postankih med baklado niso poslušali (samo) o Kristusovem trpljenju; ob enem od Jezusovih padcev pod križem so se na primer spomnili na vrstniško nasilje, ki ne pomeni padca samo za žrtev nasilja, ampak tudi za nasilneža, saj se s takim ravnanjem poslabša. Simon, ki pomaga Jezusu nositi križ, je lahko zgled vsem nam, da tudi sami včasih pomagamo ljudem v stiski, četudi jih ne poznamo, četudi se moramo k temu prisiliti. Ko z Jezusa strgajo oblačila, pa postane podoben vsakemu od nas v tistih trenutkih, ko nekomu razkrijemo svoje strahove in se zato počutimo slečene, ranljive.
Hojo na Repentabor je tudi letos spremljalo petje postnih pesmi ob spremljavi skavtskih kitar. Na vrhu je romarje pričakal repentabrski župnik in dolgoletni duhovni asistent Slovenske zamejske skavtske organizacije Tone Bedenčič, ki je vse sprejel v svoje svetišče, kjer je sledilo še čaščenje križa in na koncu za vse, ki so si to želeli, sveta spoved.
“Utihnil hrup bi vojn grozot in mir zavladal bi povsod, ko bi ljudje ljubili se kot bratje in sestre” se glasi zadnja kitica ene od tradicionalnih pesmi, ki že leta spremljajo skavtski križev pot. Mnoge med njimi s podobnimi besedami pozivajo k ljubezni in miru med narodi. V današnjem času, ko je vojna spet vse bliže, so pesmi kot Evenu shalom ali Mir vam dajem še toliko bolj občutene: križev pot je bil torej poleg razmišljanja o Jezusovem in našem trpljenju tudi občutena skupinska molitev za mir na svetu.
