Pogovor / Marija Brecelj
Ob zmagi Vladimirja Kukanje na volitvah v občini Devin-Nabrežina je bila Marija Brecelj imenovana za zunanjo odbornico za kulturo, šolstvo, kmetijstvo, politike dela in UOJ (urad za odnose z javnostmi). Da bi kaj več izvedeli o njenem delovanju v občinski upravi, smo jo povabili na pogovor, v katerem je razpredla vrsto aktualnih tematik zlasti ob misli na prihodnost občinskega območja in njegove kulturne identitete.
S kakšnimi pričakovanji, željami in načrti ste začeli to javno funkcijo?
Moja prva reakcija je bila povezana z občutkom počaščenosti, saj sem seveda vedela, da je moje ime eno izmed tistih, ki so bila v igri z odločno podporo stranke Slovenske skupnosti, obenem pa se mi je imenovanje zdelo nekaj tako pomembnega, da si skoraj nisem mogla predstavljati, da se bo uresničilo. Nato je prišel na vrsto občutek, skoraj bi lahko rekla, nelagodnosti, saj sploh nisem vajena na “prve vrste”, na pozdrave oblastem, na številne protokolarne obveznosti, ki jih prinaša odborniška funkcija. Obenem pa sem se zavedala, da so področja, za katera sem odgovorna, tako raznolika, razvejena, da me še danes tu pa tam zagrabi panika, češ da ne bom kos svoji nalogi. Vsekakor pa je moje vodilo in lahko rečem tudi vodilo celotnega občinskega odbora to, da upravljamo občino tako, kot bi bila naša družina, z vso skrbjo, vso poštenostjo, vso resnostjo, tudi z vso ljubeznijo, ki jo taka odgovornost zahteva.
Ali bi nam lahko podrobneje razčlenili razvojne smernice, ki jih bo vaše odborništvo razvilo na področjih, za katera ste odgovorni?
Moja zadolžitev, kot sicer tudi zadolžitve ostalih odbornikov, je tako široka in zapletena, da je pravzaprav težko biti strokovnjak za vsa področja, ki spadajo vanjo. Morda je tudi zaradi tega, ker se s kulturo ukvarjam v službi in v prostem času, ravno to področje tisto, kjer se počutim bolj doma, čeprav je odgovornost upravitelja nekaj drugega kot delo v društvu ali organizaciji. Na tem področju deluje v naši občini zelo veliko društev (njihovo število se giblje okrog 30, če pa upoštevamo tudi šport, se ta številka dvigne na okrog 60). Seveda niso vsa enako aktivna, toda na splošno lahko rečem, da je kulturno življenje devinsko-nabrežinske občine izredno živahno in raznoliko. Vodilo odborništva je, da skušamo društva spodbujati, da sama ali v sodelovanju z drugimi prirejajo marsikaj. To je nekoliko v nasprotju z usmeritvijo prejšnje uprave, ki je rada nastopala v prvi osebi in nase prevzemala velik del organizacije dejavnosti na področju kulture. Zelo sem ponosna na dva dogodka, ki sta potekala ravno v teh dneh, in sicer na podelitev častnega občanstva pisatelju Alojzu Rebuli, kateremu smo v imenu devinsko-nabrežinskih občanov v četrtek, 18. oktobra, izrazili vso svojo hvaležnost, in na odprtje razstave Obmorske dežele – Terre di mare, ki smo jo odprli v petek, 19. oktobra, v Centru za teritorialno promocijo v Sesljanu in je posvečena arheologiji obmorskih področij od Milj do Štivana. V prihodnjih mesecih in letih nas čaka pomembna preizkušnja, saj se bliža 100-letnica izbruha prve svetovne vojne in v tržaški pokrajini je prav naša občina tista, ki je bila v tistih strašnih časih najbolj preizkušena. Tu smo morda v primerjavi z nekaterimi drugimi občinami na tej in oni strani meje nekoliko v zamudi in trudimo se, da bi to skušali nadoknaditi. Ravno v teh dneh smo imeli vrsto sestankov tako na krajevni ravni z raznimi društvi in organizacijami, ki pripravljajo ali so že pripravili, nekateri celo že izvedli pobude, ki spadajo v ta okvir – naj tu npr. omenim razstavo Prva svetovna vojna pri nas, ki jo je priredilo Društvo Hermada – vojaki in civilisti -, kot na medobčinski in čezmejni ravni. Srečali smo se tudi s tržaškim pokrajinskim odborom in ena izmed glavnih točk dnevnega reda je bila ravno ta. V zvezi s tem naj povem še nekaj, kar so bralci Novega glasa in na splošno vsi mi že večkrat slišali: velika finančna – a ne samo finančna – kriza, v kateri se nahaja italijanska država in posledično vsa njena struktura, katere osnovni sestavni del smo ravno občine, je privedla do velikega krčenja sredstev, s katerimi lahko razpolagamo. Temu se moramo prilagoditi in v teh tesnih okvirih moramo delovati in ne smemo misliti, da smo izjema. To velja tudi za sredstva, o katerih se govori, da naj bi bila na razpolago za obeleženje spomina na prvo svetovno vojno. Če tega ne upoštevamo, se bojim, da bodo mnogi doživeli hudo razočaranje! Ena naših zadnjih pobud v smeri informacije občanov, pa tudi druge zainteresirane javnosti o kulturni, športni, in širše socialni ponudbi v devinsko-nabrežinski občini so E-novice, storitev, ki je na razpolago na uradni spletni strani občine. Če koga zanima, se nanjo lahko tudi naroči in bo vsak mesec na svoj e-naslov prejel ta bilten. Kdor pa želi objaviti novico o kaki svoji pobudi, lahko to stori tako, da pošlje sporočilo na naslov urp@comune. duino-aurisina. ts. it.
Razgovorila sem se o kulturi, ker so na tem področju kompetence občine precej velike, nekoliko drugače pa je za ostala področja mojega upravnega dela. Glede šolstva lahko rečem, da je stanje v naši občini kar precej zadovoljivo, čeprav seveda obstajajo kritični pogledi, ki so predvsem v zvezi s stavbami. Med poletjem je bilo opravljenih nekaj manjših popravil, večje posege pa načrtujemo na stavbah osnovne šole v Šempolaju in vrtca v Ribiškem naselju. Ob tem naj podčrtam, da je za to zadolžen in zaslužen kolega Andrej Cunja, odbornik za javna dela. Velika pridobitev za mlade družine naše občine so bile v preteklih letih prav gotovo jasli, ki zelo dobro delujejo, in potrudili se bomo, da bo tako tudi v prihodnje. S šolami načrtujemo kar nekaj dejavnosti, med katerimi lahko poudarim projekt Šola šport, ki naj otroke drugih in tretjih razredov osnovne šole približa smučanju; izvajala ga bosta dva domača kluba: Smučarski klub Devin in Sci Club 70.
Pomemben del mojega odborniškega časa zavzema področje kmetijstva, kjer pa so rezultati dela skorajda neopazni. Razvoj kmetijstva je na Tržaškem zelo problematičen tako zaradi neverjetnih birokratskih obveznosti, ki jim je potrebno zadostiti za kakršnokoli dejavnost, kot tudi zaradi številnih omejitev, ki so povezane z vključitvijo velikega dela ozemlja v zavarovana območja. Seveda smo vsi proti nebrzdanemu izkoriščanju tal in uničevanju naravnih značilnosti kraškega okolja, toda potrebno bi bilo, da bi našli pravilne upravne instrumente, ki bi omogočali razvoj ob upoštevanju varstva narave. Na potezi je zdaj, oziroma že kar nekaj časa, Dežela, ki bi morala pripraviti t. i. upravne načrte za ta območja, toda zdi se, da se postopek ne bo končal v doglednem času, saj so pred vrati deželne volitve. V teh dneh smo v odboru odločili, da bomo med občinskimi službami ustanovili urad za kmetijstvo, ki ga danes na naši občini ni, in nam bo morda tako uspelo nekoliko bolje odgovarjati na upravičene zahteve in želje naših kmetovalcev.
Še nekaj besed o uradu za stike z javnostmi, ki smo ga po nekajmesečnem zaprtju spet odprli prejšnji mesec. Njegovo delovanje je odvisno od sredstev iz zakona št. 38/2001 (zaščitni zakon) in to dejstvo vsebuje tudi razlago, zakaj ni njegovo delovanje neprekinjeno. Kljub vsemu nam je tudi tu uspel majhen podvig, in sicer izdaja knjižice s podatki, katere so pristojnosti različnih občinskih uradov, kam se lahko občani obrnejo, ko morajo urediti kako zadevo, navedli smo telefonske številke in elektronske naslove vseh občinskih služb in tudi slikovno prikazali različne občinske sedeže. V naslednjih tednih bomo začeli razdeljevati ta vodnik po naši občinski strukturi. Pomagal bo, vsaj tako si nadejamo, približati občanom občino.
Naj končam s politikami dela, resorjem, v katerem imajo občine skorajda nične kompetence in ki je pravzaprav transverzalen, saj pride v poštev v splošnem delovanju celotne občinske uprave. V teh dneh izhajajo razpisi za t. i. LPU (lavori di pubblica utilita' – družbenokoristno delo), ki bodo omogočili petnajstim brezposelnim občanom, da dobijo sicer začasno zaposlitev.
Kompetence na teh področjih so precej različne, saj se tudi pri tem pokaže vsa zapletenost upravne ureditve italijanske države.
Delno sem na to vprašanje že odgovorila, toda rada bi dodala, da sta – vsaj po mojem in glede na svojo komaj nekajmesečno upravno izkušnjo – velik problem prekrivanje in razpršenost kompetenc na raznih upravnih ravneh. Vse skupaj pa je še dodatno začinjeno s skoraj neverjetno dušečo birokracijo, ki zahteva veliko dela in naporov. Večji del svojega časa preživljam na sestankih, sejah, načrtovanjih, manj pa ga imam na razpolago za konkretno delo!
Kakšna je bila dediščina, ki ste jo pri teh resorjih podedovali od prejšnje Retove uprave?
Ne bi bilo pošteno, če bi rekla, da je ta dediščina slaba! Prejšnji občinski odbor je naredil marsikaj dobrega za našo občino in ni naš namen, da bi karkoli rušili. Na nekaterih izmed teh osnov bomo dograjevali, druge stvari bomo morda nekoliko omejili, seveda pa bomo izvajali programske smernice, na podlagi katerih smo bili izvoljeni. To velja tako v splošnem kot na področjih, za katera odgovarjam. V odnosu do prejšnje uprave sem kritična predvsem glede načina, kako so bile nekatere stvari urejene, ali morda bi bilo bolje reči neurejene. Tu mislim npr. na zadeve v zvezi s poslopji, ki so last občine in v katerih imajo sedeže številna naša društva. Tu namreč vlada precejšen nered: ni namreč vedno jasno, kdo pije in kdo plača. Sklenili smo, da bomo do konca leta naredili inventar vseh teh prostorov in uredili pogodbe tako, da ne bo večjih razlik med raznimi društvi. Takih nedoslednosti oziroma stvari, ki so bile narejene malce po domače, smo našli kar nekaj.
Kaj pravzaprav s slovenskega narodnostnega vidika pomeni zmaga leve sredine v občini Devin-Nabrežina? Ali jo po desetletju vladanja desne sredine lahko sploh še imamo za normalen, skorajda tradicionalen volilni razplet?
Ko je župan imenoval odbor, v katerem je slovenska komponenta zelo izrazita, so verjetno nekateri krogi v naši občini pričakovali, da bodo naši ukrepi enosmerni, da bomo izrazito favorizirali slovenski del občine. To se seveda ne dogaja, saj se vsi dobro zavedamo, da smo odgovorni za dobrobit celotne občine, in zato tako tudi delujemo. Rada bi še poudarila dejstvo, ki izhaja iz raziskave o preverjanju izvajanja zaščite slovenske manjšine po 8. členu zakona št. 38/2001, ki jo je Institucionalni paritetni odbor za probleme slovenske manjšine poveril SLORI-ju. Omenjeni člen urejuje rabo slovenskega jezika v javnih upravah. Naša občina se je tu dobro odrezala, toda spet si bom dovolila opazko, in sicer glede emancipacije slovenščine v glavah nas samih! Nekako podzavestno smo vsi – izjeme so redke – sprejeli dejstvo, da je prevladujoči jezik italijanščina, in se v tem jeziku obračamo na razne uprave, čeprav imamo pravico in v našem primeru tudi konkretno možnost, da uporabljamo slovenščino! Zelo pozitivna nota pa so tudi nove dvojezične table, ki smo jih postavili v teh tednih in ki doslej niso “razburile” nikogar, kar se je žal v preteklosti pogosto dogajalo.
Kakšna usoda se piše infrastrukturnim načrtom (zloglasni projekt hitre železnice in ojačitev elektrovoda podjetja Terna), ki bodo v primeru uresničitve močno vplivali tudi na kmetijsko dejavnost na občinskem območju?
Usoda teh načrtov še zdaleč ni v dosegu občinske uprave, saj gre predvsem v prvem primeru za velik mednarodni projekt, ki je, vsaj tako se zdi, v zadnjem času zamrznjen. Ni dvoma, da naše območje bremeni veliko infrastruktur, ki so predvsem v korist mesta Trst, od avtoceste do železnice, plinovoda, naftovoda, elektrovodov itd. Morali bomo izkoristiti vse instrumente, ki jih upravna zakonodaja predvideva, da bomo svoje kraje ohranili kar “najbolj svoje”.
Območje občine Devin-Nabrežina je že desetletja podvrženo sunkom demografskih in etničnih sprememb. V ta vidik se uvršča tudi načrt novih gradenj v Sesljanskem zalivu, kar bo spet globoko zarezalo v družbeno tkivo na občinskem območju. Glede na načrt Portopiccolo kakšna prihodnost se bo pisala zlasti Sesljanu?
Narodnostno lice naše občine se je začelo spreminjati že v povojnem času in delno je bilo to načrtno. Nato so naše vasi postale zanimive za Tržačane, ki so “zbežali” iz mesta, in ta val se šele v zadnjih letih umirja. Tudi na tem področju se zelo pozna ekonomska kriza in kot drugod je tudi pri nas veliko novih stanovanj neprodanih. Portopiccolo je nastal kot turistična pobuda, ki naj ne bi imela večjega učinka na narodnostni sestav občine, saj naj bi večji del stanovanj pokupili tujci. Če bo tako, bo povedala prihodnost, sama imam kakšen dvom glede tega. Posledica vsega tega je, da je v občini prišlo do neke delitve: obmorski del je pretežno italijanski, severno od trase železnice pa je etnična slika bolj podobna izvirni.
Vprašanje novih gradenj načeloma odgovarja težnji, po kateri se zlasti prebivalci urbanega okolja selijo na Kras. Tej težnji je bilo in najbrž je še podvrženo področje občine Devin-Nabrežina. Ali je zatorej danes sploh še mogoče govoriti o nekem pojmu 'vaškega življenja' oziroma, kako se je ta pojem v času s kulturnega in gospodarskega vidika spremenil?
Sintagma vaškega življenja je največkrat povezana z nekakšnim bukoličnim navdihom, ki pa sploh ni realen. Nekatere naše vasi žal postajajo neke vrste spalna naselja, saj ljudje večinoma delajo izven naše občine, predvsem v Trstu, in so doma le zvečer. Stanje bi se lahko spremenilo, če bi nam uspelo v naši občini ustvariti več delovnih mest, zato bomo morali napeti vse svoje sile, da omogočimo tistim podjetnikom, ki želijo razviti svoje dejavnosti pri nas, da to lahko storijo. Tu mislim predvsem na tradicionalna področja, ki so v preteklosti dajala kruh našim ljudem: kmetijstvo, kamnoseštvo, razne obrti, nedvomno pomemben dejavnik pa je tudi turizem.
Kako in v kolikšni meri ter na podlagi kakšnih temeljev se razvijajo sinergije med 'novoselci' in 'staroselci'?
Imam vtis, da živimo v svoji sedanjosti in da se ne zavedamo ali da ne poznamo svojih korenin. Zato bi bilo pomembno, da namenimo čim več pozornosti raziskovanju zgodovine naših krajev, in upam si apelirati na tiste, ki bi lahko pri tem dali na razpolago svojo strokovnost in ki so v preteklosti to tudi že delali, da se čim bolj angažirajo. Pomembno pa je tudi, da to ne ostane v našem zaprtem krogu, ampak, da se potrudimo, da za ta del zgodovine izve čim več ljudi. Droben primer take prakse je bil pred nedavnim v Devinu, kjer je devinski jus priredil predavanje ob bližajoči se 300-letnici Tolminskega punta, ki je l. 1713 zajel tudi devinsko gospostvo. Predavanje prof. dr. Aleksandra Panjeka je spremljalo veliko zainteresiranih slovenskih in italijanskih občanov, ki so izrazili željo po še drugih takih srečanjih.
Že vrsto let ste na deželnem sedežu RAI zaposleni kot urednica radijskih programov. Kakšne delovne izkušnje menite, da vam bodo koristile pri vaši upravni vlogi?
Morda mi pri tej novi zadolžitvi še najbolj koristi prožnost, ki sem jo pridobila zaradi tega, ker se moram stalno soočati z različnimi ljudmi, temami, tehničnimi in umetniškimi izraznimi sredstvi itd. V službi sem se tudi naučila teamskega dela, kar mi še zelo dobro pride v odboru. Zanimivo je namreč, da se prej odborniki v glavnem med seboj nismo poznali, zdaj pa smo dobro uigrana ekipa, ki dela zelo složno! Ob koncu pa se mi zdi, da sem dolžna se zahvaliti tudi občinskemu osebju, ki mi pri tej zahtevni nalogi pomaga. Zadovoljna sem, da imam take sodelavce, in upam, da bomo tudi v prihodnje tako dobro “vozili naprej”.
Igor Gregori
