Sinodalnost – temelj izbire novih kardinalov
Kardinalsko imenovanje ne izhaja iz časti
Sinoda, izraz, ki je postal stalnica naših homilij, predavanj, tečajev in zborovanj, pastoralnih načrtov in delovanja, ni skovanka papeža Frančiška. Kar je v političnem sistemu demokracija, diktatura, partitokracija, oligarhija, to je v Cerkvi sinodalnost. Ne moremo je primerjati z družbeno-političnimi oblikami vladanja, ker ni način vodenja cerkvene skupnosti, pač pa soudeležba pri rasti in razvoju Cerkve, ki izhaja iz zakramenta krsta in sloni na njem. Voditelji Cerkve, ki jo vodijo sinodalno, so škofje in med njimi papež kot vrhovni voditelj; ker ni vrhovni voditelj demokratične družbe, pač pa sinodalnega občestva, ima vrhovno in suvereno oblast. Na poseben način se ta izraža pri izbiri kardinalov, njegovih najtesnejših sodelavcev. Po zgodovinskem procesu stalnega preoblikovanja ima danes kardinalski zbor zlasti dve nalogi in vlogi: sodelovati s papežem pri vodstvu Cerkve, tudi za ceno mučeništva in smrti, če je to potrebno (zato je kardinalska obleka rdeče barve), in voliti novega naslednika apostola Petra v primeru smrti ali odpovedi službe svetega očeta.
Če sedaj povzamemo to, kar sem pravkar napisal, bomo lažje razumeli izbiro novih kardinalov, ki jih je papež Frančišek razglasil pred nekaj dnevi. Sinodalnost Cerkve je pot vse Cerkve, od skrajnega vzhoda do skrajnega zahoda; zato so novi kardinali člani krajevnih Cerkva vesoljne Cerkve: od Hongkonga do Jeruzalema, od Južne Amerike do Evrope. Da so papeževi posebni in najožji sodelavci, dokazuje dejstvo, da so mnogi izmed njih že njegovi predstavniki v različnih državah in krajevnih Cerkvah, zato so trije izmed njih nunciji – v diplomatskem jeziku bi jih lahko označili za veleposlanike ali konzule. Kardinali najbolj tesno sodelujejo s papežem pri vodenju Cerkve, ko predsedujejo uradom in strukturam Rimske kurije (lahko bi jih primerjali z ministri in ministrstvi). To izraža dejstvo, da so trije izmed njih voditelji treh dikasterijev: za škofe, za vzhodne Cerkve, za nauk vere.
Toda papež ne izbira takih, ki so na “visokih” in vplivnih položajih; izbira med škofi. Med njimi so namreč tudi upokojeni škof, škof koadjutor in pomožni škof. In ne samo med škofi, tudi med duhovniki in redovniki poišče take, ki so v času pastoralnega dela pokazali posebno naklonjenost in ljubezen do Kristusove neveste: en kardinal je preprost kapucin, eden član Družbe sv. Janeza Boska (salezijanec).
Še zadnja zanimivost, ki pravzaprav ni novost sedanje izbire: papež ne imenuje kardinalov glede na sedež, ki ga kot škofje zasedajo (zato ni med njimi takih, od koder so bili tradicionalno kardinali: Milan, Benetke, Genova …), pač pa na njihovo osebnost in vdanost Cerkvi. Nekatere škofije imajo sedaj prvič kardinala na škofovskem sedežu (Cape Town, Juba, Ajaccio itd.).
Povzemimo: kardinali s papežem vodijo vesoljno Cerkev in izhajajo iz vesoljne Cerkve. Kardinalsko imenovanje ne izhaja iz časti, pač pa iz služenja, zato niso nadškofje najbolj antičnih Cerkva, pač pa “navadni” škofje, duhovniki in redovniki. Kardinali morajo biti pripravljeni tudi preliti kri iz ljubezni do Cerkve, zato izhajajo iz krajevnih Cerkva, kjer je krščanstvo v manjšini, prej tolerirano kot sprejeto, prej podvrženo diktaturam kakor demokraciji, prej tarčna napadov kakor spoštljiv sogovornik.
Če se komu zdi čudno, da je papež tokrat izbral te kardinale in ne drugih, je verjetno zato, ker je sinodalnost še vedno premalo ukoreninjena v kristjanovi zavesti.
