Sinodalna pot v vsakdanu krščanskih skupnosti

Piše: Msgr. Erio Castellucci

Gre za dogodek ali za slog? Ko skupaj hodimo po poti, ki jo je začrtal papež Frančišek, in tako dobesedno ustvarjamo “sinodo”, postaja vse bolj jasno, da je poudarek na slogu. Dogodek kot tak je seveda sam po sebi pomemben, toda mora biti v službi sloga. Morda je eden od problemov katoliških skupnosti v Italiji prav ta, da so na voljo številni dogodki, sloga pa je malo. Padec krščanstva že dalj časa kliče spremembo in zahteva prehod od paradigme ohranjanja k paradigmi poslanstva, k čemur vabijo vsi papeži od drugega vatikanskega koncila dalje. Poleg tega je pandemija pomešala karte do take mere, da nas je prisilila ponovno nastaviti ne zgolj tekmo, ampak tudi samo igro in njena pravila. Danes ni več dovolj povabiti ljudi na dogodke, pa naj bodo liturgične, katehetske, dobrodelne ali rekreacijske narave: seveda je treba, toda to ne zadošča več za potrebe oznanjevanja evangelija in za formiranje krščanskih žena in mož.

Sinodalna pot po vseh škofijah spodbuja številne dogodke: nastale so predvsem skupine za poslušanje in razmišljanje za slovesnosti, dejavnosti, kulturne pobude, dialogi, predstave … Kmalu bodo na voljo tudi publikacije in delovni dokumenti. Predvsem pa se v tem času oblikuje tudi sinodalni slog. Tu ne gre za izum papeža Frančiška, pač pa za Jezusov, kajti On se je odločil usmeriti svoje moči v delo za Božje kraljestvo in po tej poti hoditi z ducatom sodelavcev: ne sklicati ljudi v neko šolo, sinagogo ali tempelj, pač pa “hoditi”, in to “skupaj”, ne kot neki osamljen prerok. Cerkev je od vsega začetka sprejela to obliko, ta slog hoje skupnosti, katere zgodovino zaznamujejo sinode, na vseh ravneh. Vendar pa se je skozi stoletja udeležba božjega ljudstva pri omenjeni hoji tu in tam zameglila: drugi vatikanski koncil jo je na novo spodbudil tako glede liturgije kot tudi glede oznanjevanja in usmiljenja.

Dogodek naj bo v službi sloga, ta slog pa je bratstvo. Navsezadnje je prav “bratstvo” ena prvih definicij krščanske skupnosti (1 Pt 2,17 in 5,9): bratstvo pa ni bilo domena maloštevilnih izbrancev, krščenih, pač pa je bilo odprto za vse, Jude in pogane, žene in može, sužnje in svobodne (Gal 3,27-28). Bratstvo je mreža odnosov, ki jo je spletel Jezus, s svojim telesom prej kot z besedo, zato ga je treba živeti, bolj kot o njem razglabljati in ga načrtovati: kdor pa bratstvo doživi, ta spozna, da je to slog evangelija. Bratstvo se izraža v mnogih smereh, ki jih papež Frančišek stalno omenja že v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium (Veselje evangelija): sprejem, poslušanje, bližina, delitev, solidarnost, oznanjevanje, poslanstvo, bistvenost, revščina itd. Konec koncev je papež Bergoglio že nastavil tisti sinodalni slog, ki ga je nato posredoval cerkvam, ko je nakazal naj bomo v skupni hoji kristjani “deležni te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v izkušnjo bratstva, v solidarno karavano, v sveto romanje” (EG 87).

Zahvaljujoč se vsem tistim, ki so se zavezali sinodalni poti, ponovno odkrivamo odprto bratstvo, ki lahko in mora postati slog. Zato se bomo v italijanskih cerkvah trudili podpirati sinodalnost ne le v tej prvi fazi, fazi poslušanja, a tudi v nadaljnjih fazah – razločevanja in posvetovanja – ter v naslednjih letih sprejemali, kar bo prišlo na dan. Učimo se novih načinov, bolj bratskih in enostavnejših, skromnejših in bolj kapilarnih, kako živeti nauk Gospoda Jezusa skupaj s človeštvom našega časa.

Msgr. Erio Castellucci, nadškof opat mest Modena – Nonantola in škof mesta Carpi, podpredsednik italijanske škofovske konference CEI in koordinator za sinodo

(prev. A. S.)

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme