“Sem mlad fant, ki mu je zelo všeč to, kar dela”

Pogovor / Mag. Tadej Pahor

Mladi Goričan Tadej Pahor je pred nekaj tedni dosegel magistrski naslov na fakulteti za tuje jezike in književnosti Univerze v Trstu, kjer je zagovarjal magistrsko delo o literarnih smernicah Goriške Mohorjeve družbe v prvih desetletjih delovanja založbe. Obiskal nas je v uredništvu, kjer se je razvil zanimiv pogovor tudi o naših šolah in svetu mladih danes, za kar smo mu iskreno hvaležni.

Ob lepem dosežku ti najprej iz srca čestitamo. Kaj nam lahko poveš o svoji študijski poti?

Že od malih nog sem bil usmerjen v študij medicine, želel sem postati zdravnik. V drugem letniku klasičnega liceja pa se je zgodilo, da smo mesec dni imeli suplenta prof. Davida Bandlja. On nam je predstavil slovenščino na drugačen, poseben način, znal nas je nagovoriti. Predstavil mi je smisel študija slovenščine, zakaj jo je treba študirati, jo negovati in posredovati, poskrbeti, da se je drugi dobro naučijo. Tako sem se začel vedno bolj premikati v smer leposlovja in slovenistike. Že v mladih letih sem sicer imel rad leposlovje in književnost, bral sem v glavnem klasike. Teden pred vpisom na univerzo sem se torej dokončno odločil in izbral fakulteto za tuje jezike in književnosti v Trstu. Njegova je torej zasluga, da sem izbral to pot.

Ti je izkušnja na klasičnem liceju Trubar na fakulteti koristila?

Klasični licej me je za tak študij dobro pripravil zlasti pri latinščini in grščini. Pri študiju klasičnih jezikov smo se naučili priti do korena vsake besede, iskati njen pravi pomen. Kolegi, ki so prišli z jezikovnih licejev, tudi italijanskih, so jezike poznali bolj površinsko: znali so se pogovarjati v drugih jezikih, niso pa znali zajeti bistva besede oz. jezika. Koristni sta mi bili tudi filozofija in zgodovina, slovenščina pa sploh. Na slovenistiki v Trstu so nas izjemno dobro pripravili, imeli smo zelo dobre profesorje. Študij je bil zelo zahteven; če si se potrudil, so ti napredovanje priznali. Ko sem prišel na univerzo, sem se zavedel, kako malo znam, bil sem skoraj potrt; prej sem mislil, da sem kar priden, in vendar ni bilo tako. S trudom pa sem napredoval in napori so se obrestovali.

Kdaj si diplomiral? Katero temo si obravnaval v diplomski nalogi?

Na fakulteti sem izbral slovenščino kot prvi jezik in angleščino. Diplomiral – in tudi magistriral – sem iz slovenske književnosti. Diplomiral sem 27. oktobra 2020, in to v prisotnosti! V nalogi sem obravnaval uglasbitve Gregorčičevih poezij, ki so nastale v letih 1879–1914, in to kako so se le-te spreminjale. Skladatelji so se namreč v uglasbitvah začetno bolj držali Gregorčičevega patosa, ritmike in metruma, s časom pa so se sodobnejši avtorji od vsega tega bolj oddaljevali in poezije drugače interpretirali.

Poudaril si, da si diplomiral “v živo” …

Diplomsko nalogo sem začel pisati novembra 2019, marca 2020 se je zaradi pandemije marsikaj ustavilo, cela dva tedna smo čakali začetek predavanj na daljavo. Pisanje naloge sem še bolj pospešil. Vesel sem, da sem imel doma tako predavanja kot delo z diplomsko nalogo, dnevi so bili polni, tako vsaj nisem preveč razmišljal o tem, kar se je dogajalo … Oktobra so se razmere izboljšale in sem lahko diplomiral v živo. Takrat sem tudi začel poučevati s polovičnim urnikom na srednji šoli Ivan Trinko, kjer so veljali protipandemski ukrepi, istočasno sem začel študij magisterija in se preizkusil z napornim študijem na daljavo, zmanjkali so zdravi medosebni stiki … Šolsko leto 2020–2021 je bilo zahtevnejše od prejšnjega, a k sreči sem svojo študijsko pot sklenil, ko so se razmere normalizirale.

Kaj bi povedal o svojem magistrskem študiju?

Smer magistrskega študija je bila moderni jeziki in literature. V prvem letniku sem predavanja spremljal na daljavo, ker se je bilo treba prijaviti za vsako predavanje in ker sem poučeval. V drugem letniku so bila predavanja tudi v prisotnosti oz. na posnetkih, rad sem se srečeval z ljudmi in tako lepo sklenil zadnje univerzitetno leto. V istem letu sem tudi opravil izpite, ki jih potrebujem za habilitacijo.

Torej poučuješ že četrto leto?

Da, prvi dve leti sem bil na srednji šoli Trinko. Bilo je lepo, dijakom sem se rad približal, pa tudi nekateri kolegi so mi veliko pomagali. Nato sem bil zelo zadovoljen, ker so me poklicali na licejski pol Gregorčič-Trubar, kjer sem poučeval s polnim urnikom; na znanstvenem in klasičnem liceju sem imel po en razred, na humanističnem tri. Tam sem se zaljubil v višješolski svet, očitno mi ta stopnja še najbolj ustreza. Med drugim sem opazil, kako se dijaki na različnih licejih razlikujejo, in včasih najdeš koga, ki je po mišljenju pravi znanstvenik, pa se je npr. vpisal na humanistično smer. So pa tudi taki, ki bi se dobro ujeli povsod. Vzdušje je bilo vedno sproščeno, dijaki so bili kljub mojim mladim letom zelo spoštljivi. V šolskem letu 2023–2024 sem zaposlen na liceju Prešeren v Trstu, kjer se tudi dobro znajdem.

Katere predmete poučuješ?

Lahko poučujem slovenščino, zgodovino in zemljepis ali pa slovenščino in latinščino. Letos poučujem slovenščino in latinščino. Zavedam se, da mi je od liceja ostalo veliko. Latinščina mi je ostala v spominu, tako slovnica kot književnost.

Ta poklic imam resnično rad, ne bi ga zamenjal za nobenega drugega! V tem trenutku tako čutim. Imam opravka z ljudmi, vem, kaj se dogaja v svetu, opazujem, kako se ta spreminja, mladim lahko pomagam, skušam jim spregovoriti o vrednotah, ki so pomembne v življenju … Nekatere mlade je lažje nagovoriti, drugi se morda ne strinjajo, vsi pa radi poslušajo. Marsikdaj me kaj vprašajo, ker jih zanima moje mnenje.

Kakšni so mladi, ki jih imaš v razredu?

Opažam, da se dijaki bolj potrudijo in več dosežejo, če sem z njimi sproščen. Mladi danes potrebujejo nekoga, ki jim je pripravljen prisluhniti; starši so pogosto v službi, sami pa v tistih letih potrebujejo tudi druge odrasle, ki bi jim lahko zaupali svoje težave. Ko sem jaz bil na višji šoli, tega ni bilo, dovolj so mi bili družina in prijatelji.

Ti si bil višješolec pred manj kot desetimi leti …

V nekaj letih so se stvari spremenile, rodovi se hitro spreminjajo. Kdor se je rodil v letih 2003–2004, je po mojem še podoben pripadnikom moje generacije; rojeni v letih 2006–2008 so po mojem zelo drugačni.

Kaj je po tvojem vplivalo na ta preobrat?

Po mojem tudi mobilni telefoni in družbena omrežja. Opažam, da dijaki preživljajo veliko časa s telefončkom v roki, se slikarijo itd. Mi smo ga tudi imeli, a smo ga puščali v torbi; v šolskih prostorih smo se družili in se pogovarjali. En dijak od treh preživi danes odmor v razredu z mobijem v roki. In vendar danes čutim, da mladi bolj potrebujejo profesorje, ki bi jih poslušali, ki bi bili razumevajoči. Iščejo stike ne med vrstniki, temveč s starejšimi. Vtis imam, da družbena omrežja v njih vzbujajo več zagrenjenosti, lažje se jezijo in oddaljujejo od sebi podobnih, njihova prijateljstva so bolj površinska in krhka. Ti mladi niso slabi, so pa morda bolj čustveno zanemarjeni. Mislim, da imamo profesorji zelo pomembno vlogo: nismo samo profesorji, ampak tudi vzgojitelji. Ne gre samo za posredovanje znanja, temveč za vzgojo mladih oseb. Ne krivim staršev, morda je bolj kriva družba nasploh. Na družbenih omrežjih ni razlik v letih in odnosih, vsi mislijo, da imajo prav, da ima vsako mnenje enako težo, da so vsa mnenja enakovredna. To pa ne drži … Obstaja svoboda izražanja, a mnenje strokovnjaka, ki ga podkrepijo podatki, ima drugačno težo. To pa je treba mladim jasno povedati, drugi jim tega očitno ne razložijo, iz napačnih predstav o svetu pa nastajajo težave.

Vidiš kakšne razlike med višjimi šolami v Gorici in Trstu?

Med dijaki v glavnem ni večjih razlik. Med sabo so tudi precej povezani, mnogi iz obeh pokrajin se poznajo. Ne vidim razlik pri obnašanju, učenju, posredovanju snovi. V Trstu je morda več otrok iz mešanih družin ali iz Slovenije, nekaj tudi iz Hrvaške in Srbije. Mislim, da obstaja “srečni zamejski otok”, nekakšen svet, kjer se nam godi še dobro, kjer so otroci in tudi starši v glavnem spoštljivi, malo je bolj problematičnih primerov. Ko gremo na kakšen izlet, nas npr. v hotelih vedno pohvalijo, češ da so naši dijaki spoštljivi in dobro vzgojeni. Glavno razliko vidim v številu ljudi, v Trstu je več profesorjev in tudi razredi so bolj številni. Gorica je manjša, med sabo se zato tudi bolj poznamo.

Pa preidimo k tvoji magistrski nalogi. V njej si obravnaval Goriško Mohorjevo družbo, založbo, ki je bila ustanovljena pred natanko sto leti in nekaj meseci, leta 1924 pa je izdala svojo prvo knjižno zbirko. Od kod ta izbira? In kaj točno si raziskal?

Napisal sem seminarsko nalogo o Virgilu Ščeku in nekoliko raziskal njegovo bibliografijo. Padel sem v svet slovenskega katolištva na Goriškem še zlasti v obdobju fašizma. Pogovoril sem se s prof. Jernejem Ščekom in prof. Miranom Košuto, ugotovili smo, da so bila obravnavana leposlovna dela povezana z GMD. Tako sem se lotil obravnave leposlovnih del te založbe od prvih izdaj do konca druge svetovne vojne. V tem obdobju je namreč prišlo do znatnih sprememb. Če poenostavim, prišel sem do zaključka, da so tedaj obstajale tri faze. V prvi je bil glavni urednik Venceslav Bele, izdajali so zlasti slovenske knjige s katoliško vsebino; leta 1927 se je pojavila ekonomska kriza, urednik je postal Janko Kralj, ki je izdajal dela zlasti primorskih avtorjev; ker se je krepil fašizem, so se osredotočili na leposlovna dela, da bi ljudje gojili jezik. Slovenstvo je nekako postalo pomembnejše od katolištva, čeprav je bilo drugo seveda še vedno navzoče. Z letom 1933 se je začela tretja faza, vmes je umrl nadškof Sedej, stopnjevalo se je nasilje nad Slovenci, izhajalo je vedno manj knjig, GMD se je vrnila v prvo fazo. Založba je v najhujših letih delovala na robu ilegale, in vendar so bili uredniki dovolj spretni, da oblasti niso zatrle njihovega delovanja.

Katere vire si uporabil?

Na sedežu GMD sem imel na razpolago knjige, v različnih arhivih pa korespondenco, časopise in druga dela. Zelo zanimivo je bilo prebiranje koledarjev. Vse pa se je začelo s pismi Virgila Ščeka. 

Pripadaš generaciji, ki verjetno prav malo ve o tej stoletni založbi …

GMD izdaja tudi otroške knjige, marsikatero sem imel v rokah že v osnovni šoli. Pa tudi doma imamo mohorjevke, za založbo sem vedel. Marsikateri mladi pa Mohorjeve danes niti ne poznajo; škoda, saj so pri njej izšla in izhajajo tudi pomembna dela. Tudi zaradi tega sem se rad posvetil tej založbi, ki ni nastala v zadnjih desetletjih, ampak ima svojo zgodovino, preživela je tudi fašizem … Vse to se mi zdi važno, zato sem v nalogo vložil veliko truda.

Sicer pa se ve, da mladi na splošno malo berejo, problem je splošen. Moji dijaki pa niso nič manj sposobni in inteligentni kot tisti izpred 30 ali 50 let; po mojem je problem ta, da jih vsak dan bombardira preveč podatkov in informacij z različnih strani, sami pa nimajo prave metode, da bi jih znali upravljati oz. da bi dali pozornost na pomembne.

Kdo je bil tvoj mentor?

Mentor je bil prof. Šček, docent v drugem letniku magisterija, somentor pa prof. Košuta, moj profesor vseh pet let: pri njem sem napisal več seminarskih nalog in tudi diplomsko nalogo.

S svojim študijem sem zadovoljen, menim, da sem pridobil veliko znanja, univerza me je zelo spremenila in zaznamovala.

Kaj meniš o mladih in branju?

Branje zahteva čas, mladi pa si ga za to ne vzamejo. Branje jim je odveč. Sploh pa mislijo, da v leposlovju ne bodo našli odgovorov na lastna vprašanja. Še dobro je, če gledajo kakšen film ali nanizanko, ki pripoveduje dobre zgodbe ali obravnava različne problematike oz. vrednote; slabše je, če ne gledajo filmov in ne poslušajo glasbe, ampak imajo opraviti samo s telefončkom in družbenimi omrežji … Opažam, da imajo mladi danes manj domišljije, to namreč spodbuja prav pisana beseda.

Ob koncu izražam željo, da bi tudi ti komu naredil nekaj takega, kar je tebi naredil prof. Bandelj …

Zelo se trudim, da bi mladim dopovedal, da je slovenščina lepa, da literatura ni samo nekaj, kar se obravnava v šoli, ampak več kot to. Zato sem v razredu tudi zahteven, saj mi veliko pomeni, da se naučijo pravilno pisati in razmišljati s svojo glavo. Hkrati pa skušam biti sproščen. Sem pač normalen človek, imam svoje prijatelje, rad se vozim z motorjem itd. Pomembno je, da mladi vidijo, da je profesor normalen človek, ki ima normalno življenje, da sem mlad in sproščen fant, ki mu je zelo všeč to, kar dela. Mladi so odlični opazovalci, takoj te “zavohajo” in razumejo, ali kaj delaš iz veselja ali pa ne.