Saturn, že v antiki poznan planet

Planet, ki po oddaljenosti sledi Jupitru, je Saturn. Ime je prevzel po rimskem bogu poljedelstva, sadjarstva in vinogradništva. Viden je s prostim očesom in je najbolj oddaljen planet, ki so ga poznali že v antiki.
Njegov premer znaša okrog 120.000 km, vendar je, prav tako kot Jupiter, opazno sploščen zaradi hitrega vrtenja okrog svoje osi. Dan na njem namreč traja približno 10 ur in pol. Okrog Sonca se giblje na povprečni oddaljenosti 1,4 milijarde km in za en obhod potrebuje skoraj 30 let. Os vrtenja je za 26,7° odmaknjena od navpičnice (nekoliko več kot Zemlja), zato se na Saturnu tudi izmenjujejo letni časi, čeprav prejema od Sonca 100-krat manj svetlobe kot naš planet.
Saturn je po sestavi podoben Jupitru. Vsebuje predvsem vodik in helij. Njegova masa je 95-krat večja od Zemljine, vendar ima zaradi velike prostornine majhno povprečno gostoto. Če bi obstajal dovolj velik ocean, na katerega bi lahko položili planet, bi ta plaval na površini.
Saturnova sestava je podobna Jupitrovi. Njegov zunanji del je plinasta atmosfera. Tlak in temperatura se z globino večata in pod plinasto odejo oblakov je tlak dovolj velik, da najdemo plast tekočega vodika in helija. Pri večji globini pa ta tekočina pridobi lastnosti staljene kovine. Nekateri elektroni se ločijo od atomov in snov postane prevodna. V tem območju zato tečejo električni tokovi in ustvarjajo planetovo magnetno polje, ki pa je za 30% šibkejše kot na Zemlji. Na sredini planeta je še jedro iz mešanice kamnin in ledu, ki ima več kot 10-kratno maso Zemlje.
Zgradba Saturnove atmosfere je skoraj enaka kot Jupitrova. Prav tako ima pasove, vzporedne z ekvatorjem, ki so zabrisani z bledo rumenimi oblaki v visoki atmosferi. Na vrhu oblakov znaša temperatura -140°C in se z globino viša. Tako kot pri Jupitru je atmosfera sestavljena iz treh plasti oblakov zaradi različnih temperatur kondenzacije njenih sestavin. Na vrhu so oblaki iz ledenih kristalov amoniaka, pod njimi so oblaki iz amonijevega hidrosulfida, na dnu pa oblaki iz vodnega ledu. Zgornje plasti atmosfere vpijajo ultravijolično Sončno svetlobo. V tem območju je temperatura nekoliko višja in nastaja meglena plast, ki zabriše Saturnove atmosferske pasove. Ta meglica se nabira na polobli, ki je obrnjena proti Soncu.
Saturn naj bi imel neki notranji vir energije, saj je oddaja mnogo več, kot jo prejema od Sonca. Zaradi padanja kapljic helija proti jedru skozi plast kovinskega vodika naj bi se njihova kinetična energija spremenila v toploto. Ta potuje proti površju in ustvarja silovite viharje v atmosferi, ob pomoči hitrega vrtenja planeta. Te je mogoče videti z Zemlje približno vsakih 30 let, ko je na severni polobli vrhunec poletja. Popolne razlage za njihov nastanek pa še vedno nimamo. Vetrovi pihajo proti vzhodu, kar pomeni, da se ujemajo z vrtenjem planeta. Na ekvatorju dosežejo hitrost do 1800 km na uro.
Najbolj opazna značilnost Saturna so seveda njegovi prstani. Prvi jih je opazil Galileo Galilei, ko je s svojim daljnogledom začel preučevati nočno nebo. Na njegovih skicah Saturna vidimo te prstane kot nekakšna ušesa tega planeta, ki se s časom spreminjajo, izginjajo in se zopet pojavljajo. To spreminjanje je razložil Christiaan Huygens: obroči so vidni pod različnim kotom, glede na to, kje se planet nahaja na svoji orbiti okrog Sonca.
Prstani so sestavljeni iz ledu, kamenja in prahu različnih velikosti, ki segajo od milimetra do več metrov. Prstanov je več in so označeni s črkami abecede, glede na to, kdaj so bili odkriti. Med njimi so ločnice, v katerih je redek in droben prah in imajo zato manjšo odbojnost svetlobe. Glavni sistem sestavljajo prstani A, B in C ter Cassinijeva ločnica, ki je vidna kot temen kolobar sredi prstanov. Ta sistem je širok približno 65.000 km, debel pa le okrog kilometer. Šibkejši in s prostim očesom nevidni prstani so še bolj oddaljeni. Najbližje Saturnove lune krožijo po sistemu obročev. To so majhna telesa, velikosti asteroidov, ki jim pravimo pastirske lune. Te potujejo ob robovih prstanov, na zunanji ali notranji strani, in s svojo gravitacijo vplivajo na gibanje delcev v prstanu. Zadržujejo jih v določenih orbitah, tisti pa, ki so preblizu, padejo nanje.
Zaradi števila in raznolikosti Saturnovih lun bomo te zanimive svetove opisali naslednjič.
Andrej Brešan

Potovanje po skrivnostih vesolja

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme