S svojim delom nam še naprej odpira pot do afriške duše

Piše: Katja Ferletič Fotografije: DD

Danilo Lisjak na Srečanju pod lipami

Na Srečanju pod lipami v KCLB se je v četrtek, 19. oktobra, Ani Saksida pogovarjala z misijonarjem Danilom Lisjakom. Salezijanec se je s pomočjo fotografij sprehodil po svoji dolgoletni izkušnji v afriških državah. Tam je delal med ljudmi in z njimi doživel veliko lepega, ustanovil več šol, zdravstvenih ustanov in socialnih programov za otroke in družine v stiski, izkusil pa je tudi ogromno trpljenja, vojn in gorja. Ni bil le priča, bil je aktivno vključen v dogajanje, reševal je življenja. Danilo Lisjak je doma iz Saksida pri Dornberku v Vipavski dolini, rodil se je leta 1951 v lepi, sedemčlanski družini, redovniški poklic opravlja od leta 1972, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1981. V misijone je odšel pet let po duhovniškem posvečenju, pot ga je popeljala v osrčje Afrike. Tekoče obvlada deset jezikov, med njimi tudi nekaj afriških, z območij, kjer je deloval.

Tudi on prihaja iz župnije sv. Danijela, kot več drugih duhovnikov, med katerimi je bil tudi salezijanec Ernest Saksida, misijonar, ki je posvetil svoje življenje pomoči ljudem v Braziliji. “Pripadali smo župniji, kjer smo rastli in se klesali,” je dejal Lisjak, ki je doma živel v delu in molitvi, v spoštovanju do Cerkve. Priznal je, da ni bil med najboljšimi učenci, obiskoval pa je semenišče in njegovi profesorji so v njem kmalu videli duhovnika. “Mojzesa je nekdo poklical, Izaijo je nekdo poklical, nekdo je tudi mene poklical”. Misijonarske postaje Danila Lisjaka so postale afriške države.

Naloga misijonarja je, da v Božjem imenu širi krščansko vero; gost četrtkovega večera pa je razložil, da to ni enostavna zadeva. Najprej se namreč mora naučiti jezik ljudi, s katerimi živi, šele po tem lahko postane “njihov”. Misijonar si mora prizadevati za širitev in gradnjo novih infrastruktur, šol in cerkva, kjer se mora razvijati življenje in ustvarjati zgodovina tistega kraja. Veliko truda in dela je Lisjak vložil v dobro tamkajšnjega prebivalstva tudi v najhujših trenutkih. Zgradil je štiri misijone v štirih državah. Najprej je bil v Kongu, kjer je v sirotišču skrbel za fante, ki mu jih je uspelo obvarovati tudi pred naravno katastrofo ob znanem izbruhu vulkana – zbežali so v Ruando. Med državljansko vojno je moral državo zapustiti, čeprav se je trudil reševati življenja in pomagati beguncem med nasiljem in pokoli. Med pogovorom z Ani Saksida je opisal, kar je tedaj videl, grozote pobojev in strah, ki ga je doživel. Genocid v Ruandi je bil posledica dolgotrajnega etničnega sovraštva med Hutuji in Tutsiji. Hutuji so predstavljali približno 85 % prebivalstva Ruande, Tutsiji pa približno 15 %. Med državljansko vojno je bilo pobitih približno 800.000 ljudi, kar predstavlja približno 70 % vseh Tutsijev v Ruandi. Po genocidu, množičnem pokolu Tutsijev, je šel v Burundi, nazadnje pa v Ugando, kjer je pomagal v Guluju, ki si po desetletja trajajoči vojni še ni povsem opomogel.

Delo v misijonih je dalo Danilu Lisjaku veselje in možnost, da je lahko izkoristil nekatere svoje talente in sodeloval s sposobnimi ljudmi. Sadove njegovega dela smo lahko videli na fotografijah, ki jih je na večeru pokomentiral. Pokazal je fotografije cerkva, ki jih je popravil ali ponovno zgradil, in krasne poglede na zeleno afriško pokrajino, zemljo, ki jo misijonarji upravljajo in obdelujejo z domačini. “Ljudje spoštujejo zemljo, ki jo upravljajo duhovniki, ne kradejo na tej zemlji, spoštujejo njihovo delo, ker razumejo, da je to dobro za prihodnost otrok. Vedo, da misijonarji zemlje ne bodo prodali”, je dejal. Domačini so torej vključeni v delo in cerkvene dejavnosti, saj “Bog jim je le ostal”.

Misijonar je skušal navzočim razložiti tudi pojav sodobnih migracij. Po njegovih besedah se iz Afrike selijo k nam, ker po televiziji gledajo, kako živimo v Evropi, in so frustrirani, ker vsega tega, kar imamo mi, oni nimajo. Prepričan je, da jih moramo Evropejci učiti, ne pa jih imeti za hlapce, ki bi opravljali dela, ki jih mi nočemo. Imeti jih moramo za enakovredne, globalizacija mora biti povezana s solidarnostjo.

Danilo Lisjak sedaj živi v Marijanišču na Opčinah in s svojim požrtvovalnim delom nam še naprej odpira pot do afriške duše.

Preberi tudi

Ne nazadnje vzgoja k sočustvovanju

Kristjani in družba

Da zasijeta duša in telo

Kristjani in družba

Slovenski tržaški romarski izlet v Kamnik

Kristjani in družba

Ivanovanje 2024

Kristjani in družba

Ivanovanje 2024

17.06.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme