Aktualno

S starostjo gre rakom žvižgat tudi človekovo dostojanstvo

S starostjo gre rakom žvižgat tudi človekovo dostojanstvo

Resnična zgodba z grenkim sporočilom

Zanimivo izkušnjo sem dal skozi v preteklih dneh, ko sta me naš župljan in žena prosila za uslugo, saj sta se z neko odvetnico v Vidmu dogovorila za sestanek v zvezi s teto ženinega očeta. Kaj se je tej teti zgodilo? Pred davnimi leti se je iz rodne tolminske župnije odpravila po svetu, skupaj še z nekaterimi drugimi brati je bila nekaj časa tudi v Argentini, potem pa v Čedadu, kjer je živela v svoji hiši. Res je, da je bila nekoliko samosvoja in se prav pogosto ni dobivala s svojimi tolminskimi sorodniki, za pomoč, ki jo star človek vendarle potrebuje, pa se je proti plačilu dogovorila – kot se to pogosto dogaja v Italiji – z nekimi jugovzhodnimi Evropejci. S starostjo pride tudi bolezen, glava tudi ni več prava, zato je socialna služba končno sklenila, da žena zase ni več sposobna skrbeti. Treba je bilo najti oskrbnika zanjo in njeno premoženje, zdi se, da predvsem za slednje. Ker pa po zakonu sodišče mora o sodni obravnavi obvestiti samo sorodstvo do drugega kolena, tolminski sorodniki niso bili obveščeni. Naj povem, da to pomeni, da bi bilo sodišče dolžno obvestiti zgolj starše, brate, sestre, sozakonca in morebitne otroke nekoga, žena pa ni poročena. Ljudi, ki so skrbeli za ženo, pa še to proti plačilu, kot smo dejali, sodišče ni imelo za primerne, da bi bili oskrbniki, zato je pač določilo naključno tisto odvetnico, pri kateri smo bili, in sicer je njena oskrbnica sedaj za nedoločen čas. Pa to še ni vse, ker je imela žena stalno prebivališče v Čedadu, se žena ne sme premakniti iz videmskega sodnega okraja, četudi bi si želela, kar tudi si želi. Njena želja je, da bi umrla v Tolminu in bila tam tudi pokopana, kakor je tudi želja, da bi bila njena oskrbnica hči njenega nečaka, ne pa neka advokatinja, ki je še videla ni. Odvetnica nam je, karseda diskretno in prijazno, pojasnjevala, da je pač sodišče to sklenilo in se tega spremeniti več ne da. To nam je na vse pretege pojasnjevala. Seveda velja tudi poudariti, da se v hišo stare gospe ne da priti, ker ima ključ sodnik, če pa bi slučajno kaj potrebovala iz hiše, bi morala najprej poklicati odvetnico-oskrbnico, ki bi prosila sodnika, potem pa bi odvetnica in sodnik skupaj šla tisto natančno določeno zadevo iskat v hišo. Če bi hotela le malo na obisk v svojo hišo pa, to nam je jasno povedala odvetnica, sodnik takšni splošni prošnji ne bi ugodil. Hišo pa bodo po smrti gospe tako ali tako prodali, ker je sodnik pač tako sklenil. Vprašali smo še, če bi, ko umre, gospa lahko bila pokopana v Tolminu. Najprej je rekla, da bi bilo sedaj seveda nekorektno o tem govoriti, ko je človek še živ… A pustimo ob strani to hinavščino, saj smo ji dejali, da je to želja oskrbovanke same, pa je odvetnica dejala, da je tudi to odvisno od sodnika. Ko smo jo vprašali, če lahko po pravni poti mi pridemo do sodnika, nam je povedala, da ker zakonca nista dovolj bližnja sorodnika, do njega ne moreta priti, kakor tudi ne moreta videti sodnega sklepa, da pa tako ali tako niti odvetnica sama ni bila dolžna sestati se z nami, ampak je to le njena dobra volja. Če bi pomislila prej, je rekla, bi se vse dalo urediti, zdaj pa ni mogoče več spremeniti. Pravna služba, na katero sta se zakonca obrnila, je seveda menila drugače, in sicer, da se zadevo da tudi drugače urediti in razsodbo spremeniti, a to je že druga zgodba, ki šele pride na vrsto. In zakaj sem to kriminalko zapisal? Ker bo prav kmalu isto tudi v Sloveniji, saj se tudi pri nas pridno učimo stare ljudi spreminjati v živali v hlevu, ki nimajo več nobene pravice ne dostojanstva. Si star? Velike hiše ne potrebuješ. Pravzaprav ne potrebuješ niti velike pokojnine. Znižajmo jo, da bomo nekega dne dobili tvojo hišo, za katero tako ali tako ne boš mogel več plačevati ogrevanja in podobnih reči. Za vse drugo je pa tako ali tako tu socialna služba, ki strokovno ugotovi, kdaj ne živiš več v “človeka dostojnih razmerah”. Dragi moji, v “človeka dostojnih razmerah” mi ne živimo že kar nekaj časa več. In tista starka je lahko tudi imela nekoliko razmetano hišo, a je bila na svojem in je imela vsaj svoje dostojanstvo, ki so ji ga ti “dobrotni” javni uslužbenci sedaj odvzeli in gospa ne ve niti tega, ali bo lahko pokopana ob starših in bratih pri sv. Urhu v Tolminu, kjer njena edina sorodnica, ki je preveč daljna, da bi se sodišče zanjo zmenilo, plačuje grob tudi za to staro teto.
Andrej Vončina

22.07.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!